Ne morem verjet, da zakonodajalec prevoze od prenočišča do kupca pri napotitvah za 3 dni enači s prevozi na delo pri dolgih napotitvah za 3 mesece in več. Zadnji se lahko ekonomsko ugodneje organizirajo, prvi pa ne. Naši napoteni zaposleni za tiste 2 -5 dni, ko so napoteni v tujino, nimajo svojega vozila (potujejo z letalom in posledično so peš) in včasih ne morejo priti stroškovno skozi niti z 0,18€/km niti z javnimi prevozi, ki jih včasih sploh ni oz. so predaleč ali časovno neustrezni.

Razumem, da tujci nočejo »cenejših« delovnih storitev v svoji državi in zaostrujejo svojo zakonodajo in administracijo, ampak, da pa naša država dela enako in ne želi, da opravljamo storitve v tujini, saj nam ne omogoča niti povračila neizogibno nastalih z računi dokumentiranih stroškov, tega pa ne razumem. Verjamem, da to ne bo dobro vplivalo na razvoj naše izvozno orientirane države.

V našem podjetju je »usekalo«. Najem avta za 5 dni je edini možni prevoz zaradi odročnih hribov in tudi zelo drag: čez 800€. Zaposleni ne želi niti ne zmore sam plačati teh visokih prevoznih stroškov »kao prevoza na delo« iz svoje neto plače. Neobdavčeno lahko dobi povrnjeno samo 0,18€/km. Zaveda se, da se mu v primeru, če mu podjetje plača ta najem, posledično obračuna boniteta (2. varianta je povišanje plače in najem plača sam ) in bo zaradi tega moral plačati višji vrtec, imel vpliv na zmanjšanje otroškega dodatka,… in to za nekaj, kar nima veze s prihodki njegove družine. Razlaga mi, da to ne more biti res. Kaj naj mu rečem?

Ali se vam zdi to pošteno do zaposlenega, da država enači organizacijo prevozov za napotitve za 5 dni z napotitvami za 2 leti?