Kdor se tako kot jaz rad počuti komfort,

Nosi trenirko zmeraj in ne samo za šport.

Zato sem šel v njej seveda tudi na volitve,

Podprt s čevapčiči, lukom in malo blitve.

Da bi preslepil sovražnih strank izpostave,

Da ne bi opazili značilne kvadratne glave,

Sem bil čeznjo nataknil veliki črni klobuk

Z v oči bijočim znakom odrešenikovih muk;

Za trak sem si zataknil lepo vrtnico rdečo,

Ki nam proletarcem baje napoveduje srečo;

Za vrat sem del svileno šerpo rumeno plavo,

Kot da bom volil partijo edinstveno in pravo.

Pozabil sem vam povedati že poprej vmes,

Da ta moja trenirka je ultra oranžna, zares;

Ko sem še nataknil gojzarje namesto opank,

Sem prepetnajstil ogleduhe prav vseh strank.

S palico sem se počasi vlekel na volišče

Kot pravi penzjonist, ki samo klopco išče.

Izdalo pa me je, da sem se režal pozitivno,

Na široko, čeprav je bilo vreme depresivno.

Zdaj je gratal zaradi moje trenirke cel hudič,

Kot da od vsega gospodarstva ni ostalo nič.

Omenjati jo zdaj bogvarji - to je akt sovražni,

Zapleti gospodarski, socialni sploh niso važni.

Zdaj zdaj bo izbruhnila spet taka vroča tema,

Da sapo bo jemala obema sprtima stranema,

Zgražali se bodo dekline, vmesniki in pubci,

Ker so prikrajšani ali protežirani enakoljubci.

Ustavniki so (nalašč?) zamudili pravi čas,

Da bi brez stroškov ob volitvah dali glas

Glede iz dveh enakih osebkov paradružine;

Zdaj nam bodo še za to zapravljali cekine.

Pomembno je, da se med sabo narod sovraži,

Potem so pri izbrancih šampanjca polni glaži;

Vsi pri koritu, najsibodo eni ali drugi v vladi,

Oboji pa kar drezajo, da se ljudje nimajo radi.

Menda bo kmalu prazna marsikaterega skleda,

Ko bo najštevilčnejša politična stranka »beda«,

Videč, da težava res niso trenirke in enakoljubci,

Bo vzplamtela puntarska kri in vstali novi Gubci.