Iz sklopa – modula:
ZAKONODAJA/Delo in prispevki/Delovna razmerja/Zaposlovanje/ …
ZAKON O DELOVNIH
RAZMERJIH
(neuradno prečiščeno besedilo –
NUPB)
/ZDR-1/
Uradni list RS, št.:
§
21/13 (13.03.2013; veljavnost od 12.04.2013; uporaba od
12.04.2013),
§
78/13-popr.,
§
47/15-ZZSDT (30.06.2015; veljavnost od 15.07.2015; uporaba od
01.09.2015),
§
33/16-PZ-F (09.05.2016; veljavnost od 24.05.2016; uporaba od
24.05.2016),
§
52/16-ZDR-1A (29.07.2016; veljavnost od 30.07.2016; uporaba od
30.07.2016).
Datum veljavnosti NUPB: od 30.07.2016
naprej
Datum
uporabe NUPB: od 30.07.2016 naprej
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(namen zakona)
(1) Ta zakon ureja delovna razmerja, ki se sklepajo s pogodbo o
zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, v skladu z:
1. Direktivo Sveta 91/533/EGS z dne 14. oktobra 1991 o obveznosti
delodajalca, da zaposlene obvesti o pogojih, ki se nanašajo na
pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje (UL L št. 288 z dne 18.
10. 1991, str. 32),
2. Direktivo Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem
sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP
(UL L št. 175 z dne 10. 7. 1999, str. 43),
3. Direktivo Sveta 97/81/ES z dne 15. decembra 1997 o okvirnem
sporazumu o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenem med UNICE,
CEEP in ETUC (UL L št. 206 z dne 29. 7. 1991, str. 9),
4. Direktivo Sveta 91/383/EGS z dne 25. junija 1991, s katero se
dopolnjujejo ukrepi za spodbujanje izboljšav glede varnosti in
zdravja pri delu za delavce z delovnim razmerjem za določen čas ali
z začasnim delovnim razmerjem (UL L št. 299 z dne 18. 11. 2003,
str. 19),
5. Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4.
novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa –
združena verzija (UL L št. 216 z dne 20. 8. 1994, str. 9),
6. Direktivo Sveta 94/33/ES z dne 22. junija 1994 o varstvu mladih
ljudi pri delu (UL L št. 216 z dne 20. 8. 1994, str. 12),
7. Direktivo Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju
zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti – združena
verzija (UL L št. 225 z dne 12. 8. 1998, str. 16),
8. Direktivo Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju
zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v
primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov –
združena verzija (UL L št. 82 z dne 22. 3. 2001, str. 16),
9. Direktivo 96/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16.
decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja
storitev (UL L št. 18 z dne 21. 1. 1997, str. 1),
10. Direktivo Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju
načela enakega obravnavanja oseb, ne glede na raso ali narodnost
(UL L št. 180 z dne 19. 7. 2000, str. 22),
11. Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih
okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL L št. 303
z dne 2. 12. 2000, str. 16),
12. Direktivo Sveta 92/85/EGS z dne 19. oktobra 1992 o uvedbi
ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja
pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali
dojijo (deseta posebna direktiva v smislu člena 16(1) direktive
89/391/EGS (UL L št. 348 z dne 28. 11. 1992, str. 1),
13. Direktivo 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5.
julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega
obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (UL
L št. 204 z dne 26. julija 2006, str. 23),
14. Direktivo 2002/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11.
marca 2002 o določitvi splošnega okvira za obveščanje in
posvetovanje z delavci v Evropski skupnosti (UL L št. 80 z dne 23.
3. 2002, str. 29),
15. Direktivo Sveta 2010/18/EU z dne 8. marca 2010 o izvajanju
revidiranega okvirnega sporazuma o starševskem dopustu, sklenjenega
med BUSINESSEUROPE, UEAPME, CEEP in ETUC, ter o razveljavitvi
Direktive 96/34/ES (UL L št. 68, 18. 3. 2010, str. 13),
16. Direktivo 2008/104/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 19.
novembra 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela
(UL L št. 327 z dne 5. 12. 2008, str. 9).
(2) Cilji zakona so vključevanje delavcev v delovni proces,
zagotavljanje usklajenega poteka delovnega procesa ter
preprečevanje brezposelnosti, pri čemer se upošteva pravica
delavcev do svobode dela, dostojanstva pri delu in varuje interese
delavcev v delovnem razmerju.
2. člen
(urejanje delovnih razmerij)
(1) Če ni s posebnim zakonom drugače določeno, ureja ta zakon tudi
delovna razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih, v
lokalnih skupnostih in v zavodih, drugih organizacijah ter
zasebnikih, ki opravljajo javno službo.
(2) Ta zakon ureja tudi delovna razmerja mobilnih delavcev, če ni
glede delovnega časa, nočnega dela, odmorov in počitkov drugače
določeno s posebnim zakonom.
(3) Ta zakon se uporablja tudi za delovna razmerja pomorščakov,
razen za vprašanja, ki so drugače določena v posebnem zakonu.
3. člen
(uporaba zakona)
(1) Ta zakon se uporablja za delovna razmerja med delodajalci, ki
imajo sedež ali prebivališče v Republiki Sloveniji, in pri njih
zaposlenimi delavci.
(2) Ta zakon se uporablja tudi za delovna razmerja med tujimi
delodajalci in delavci, sklenjena na podlagi pogodbe o zaposlitvi
na območju Republike Slovenije.
(3) Za delavce, ki jih tuji delodajalec napoti na delo v Republiko
Slovenijo na podlagi pogodbe o zaposlitvi po tujem pravu, se
uporablja ta zakon v skladu z določbami, ki urejajo položaj
delavcev, napotenih na delo v Republiko Slovenijo.
4. člen
(definicija delovnega razmerja)
(1) Delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v
katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni
proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano
opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.
(2) V delovnem razmerju je vsaka od pogodbenih strank dolžna
izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti.
5. člen
(opredelitev delavca in delodajalca)
(1) Delavec ali delavka (v nadaljnjem besedilu: delavec) po tem
zakonu je vsaka fizična oseba, ki je v delovnem razmerju na podlagi
sklenjene pogodbe o zaposlitvi.
(2) Delodajalec ali delodajalka (v nadaljnjem besedilu:
delodajalec) po tem zakonu je pravna in fizična oseba ter drug
subjekt, kot je državni organ, lokalna skupnost, podružnica tujega
podjetja ter diplomatsko in konzularno predstavništvo, ki zaposluje
delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi.
(3) Manjši delodajalec po tem zakonu je delodajalec, ki zaposluje
deset ali manj delavcev.
6. člen
(prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov)
(1) Delodajalec mora iskalcu ali iskalki zaposlitve (v nadaljnjem
besedilu: kandidatu) pri zaposlovanju ali delavcu v času trajanja
delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi
zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali
etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože,
zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost,
spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu,
premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem
zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in
predpisi o enakih možnostih žensk in moških.
(2) Enako obravnavo glede na osebne okoliščine iz prejšnjega
odstavka mora delodajalec zagotavljati kandidatu oziroma delavcu
zlasti pri zaposlovanju, napredovanju, usposabljanju,
izobraževanju, prekvalifikaciji, plačah in drugih prejemkih iz
delovnega razmerja, odsotnostih z dela, delovnih razmerah, delovnem
času in odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
(3) Prepovedani sta neposredna in posredna diskriminacija zaradi
katere koli osebne okoliščine iz prvega odstavka tega člena.
Neposredna diskriminacija obstaja, če je oseba zaradi določene
osebne okoliščine bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih
situacijah obravnavana manj ugodno kot druga oseba. Posredna
diskriminacija zaradi osebne okoliščine obstaja, kadar je oseba z
določeno osebno okoliščino bila, je ali bi lahko bila zaradi
navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali
podobnih situacijah in pogojih v manj ugodnem položaju kot druge
osebe, razen če ta predpis, merilo ali prakso objektivno upravičuje
zakoniti cilj in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in
potrebna. Neposredna ali posredna diskriminacija so tudi navodila
za diskriminiranje oseb na podlagi katere koli osebne
okoliščine.
(4) Manj ugodno obravnavanje delavcev, ki je povezano z nosečnostjo
ali starševskim dopustom, se šteje za diskriminacijo.
(5) Različno obravnavanje, temelječe na kateri od osebnih okoliščin
iz prvega odstavka tega člena, ne pomeni diskriminacije, če zaradi
narave dela oziroma okoliščin, v katerih se delo opravlja, določena
osebna okoliščina predstavlja bistven in odločilen pogoj za delo in
je takšna zahteva sorazmerna ter upravičena z zakonitim ciljem.
(6) Če kandidat oziroma delavec v primeru spora navaja dejstva, ki
opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije,
mora delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil
načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije.
(7) Diskriminirane osebe in osebe, ki pomagajo žrtvi
diskriminacije, ne smejo biti izpostavljene neugodnim posledicam
zaradi ukrepanja, ki ima za cilj uveljavitev prepovedi
diskriminacije.
7. člen
(prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na
delovnem mestu)
(1) Prepovedano je spolno in drugo nadlegovanje. Spolno
nadlegovanje je kakršna koli oblika neželenega verbalnega,
neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z
učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre
za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega,
sramotilnega ali žaljivega okolja. Nadlegovanje je vsako neželeno
vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali
namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno,
sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje.
(2) Spolno in drugo nadlegovanje iz prejšnjega odstavka se šteje za
diskriminacijo po določbah tega zakona.
(3) Odklonitev ravnanj iz prvega odstavka tega člena s strani
prizadetega kandidata oziroma delavca ne sme biti razlog za
diskriminacijo pri zaposlovanju in delu.
(4) Prepovedano je trpinčenje na delovnem mestu. Trpinčenje na
delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje
vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje,
usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z
delom.
(5) Delavec, ki je žrtev trpinčenja, ne sme biti izpostavljen
neugodnim posledicam zaradi ukrepanja, ki ima za cilj uveljavitev
prepovedi trpinčenja na delovnem mestu.
8. člen
(odškodninska odgovornost delodajalca in denarna
odškodnina)
V primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na
delovnem mestu je delodajalec kandidatu oziroma delavcu
odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Kot
nepremoženjska škoda, ki je nastala kandidatu ali delavcu, se
štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi neenake obravnave
delavca oziroma diskriminatornega ravnanja delodajalca oziroma
zaradi nezagotavljanja varstva pred spolnim ali drugim
nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47.
členom tega zakona, ki ga je utrpel kandidat ali delavec. Pri
odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo se mora
upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je
utrpel kandidat oziroma delavec in da odvrača delodajalca od
ponovnih kršitev.
9. člen
(omejitev avtonomije pogodbenih strank)
(1) Pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v času
trajanja delovnega razmerja sta delodajalec in delavec dolžna
upoštevati določbe tega in drugih zakonov, ratificiranih in
objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih
pogodb in splošnih aktov delodajalca.
(2) S pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo se lahko
določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta
zakon.
(3) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se lahko v primerih iz
33., 54., 59., 94., 120., 132., 144., 158., 172. in 222. člena tega
zakona s kolektivno pogodbo določi tudi drugače.
10. člen
(splošni akt delodajalca)
(1) Predloge splošnih aktov delodajalca, s katerimi delodajalec
določa organizacijo dela ali določa obveznosti, ki jih morajo
delavci poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih
obveznosti, mora delodajalec pred sprejemom posredovati v mnenje
sindikatom pri delodajalcu. Sindikat mora podati mnenje v roku
osmih dni.
(2) Če je sindikat posredoval mnenje v roku iz prejšnjega odstavka,
ga mora delodajalec pred sprejemom splošnih aktov obravnavati in se
do njega opredeliti.
(3) Če pri posameznem delodajalcu ni organiziranega sindikata, se s
splošnim aktom delodajalca lahko določijo pravice, ki se v skladu s
tem zakonom lahko urejajo v kolektivnih pogodbah, če so za delavca
ugodnejše, kot jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba, ki
zavezuje delodajalca.
(4) Predlog splošnega akta iz prejšnjega odstavka mora delodajalec
pred sprejemom posredovati v mnenje svetu delavcev oziroma
delavskemu zaupniku. Svet delavcev oziroma delavski zaupnik mora
podati mnenje v roku osmih dni, delodajalec pa mora pred sprejemom
splošnega akta posredovano mnenje obravnavati in se do njega
opredeliti.
(5) Če pri posameznem delodajalcu ni organiziranega sveta delavcev
oziroma delavskega zaupnika, mora o vsebini predloga splošnega akta
iz tretjega odstavka tega člena delodajalec pred sprejemom akta
obvestiti delavce na pri delodajalcu običajen način.
(6) Delodajalec mora omogočiti pri njem zaposlenim delavcem in
delavcem, napotenim s strani delodajalca za zagotavljanje dela, da
se seznanijo z vsemi veljavnimi splošnimi akti iz prvega in
tretjega odstavka tega člena. V ta namen morajo biti splošni akti
delodajalca vedno na razpolago na dostopnem mestu, na katerem se
lahko delavci brez nadzora seznanijo z njihovo vsebino.
(7) Za sindikat pri delodajalcu v postopkih po tem zakonu se šteje
reprezentativni sindikat, ki imenuje ali izvoli sindikalnega
zaupnika po 205. členu tega zakona.
II. POGODBA O ZAPOSLITVI
1. Splošno
11. člen
(pogodba o zaposlitvi)
(1) S pogodbo o zaposlitvi se sklene delovno razmerje.
(2) Pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem
razmerju in vključitev v socialno zavarovanje na podlagi delovnega
razmerja, se začnejo uresničevati z dnem nastopa dela, dogovorjenim
v pogodbi o zaposlitvi. Delodajalec je dolžan delavca prijaviti v
obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter
zavarovanje za primer brezposelnosti v skladu s posebnimi predpisi
in mu izročiti fotokopijo prijave v 15 dneh od nastopa dela.
(3) Če datum nastopa dela ni določen, se kot datum nastopa dela
šteje datum sklenitve pogodbe o zaposlitvi.
(4) Pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem
razmerju in vključitev v socialno zavarovanje na podlagi delovnega
razmerja se začnejo uresničevati z datumom nastopa dela tudi v
primeru, če delavec tega dne iz opravičenih razlogov ne začne
delati.
(5) Opravičeni razlogi po tem zakonu, zaradi katerih delavec ne
začne delati, so primeri, ko je delavec opravičeno odsoten z dela
po zakonu ali kolektivni pogodbi, lahko pa jih s pogodbo o
zaposlitvi določita tudi stranki sami.
12. člen
(pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas)
(1) Pogodba o zaposlitvi se sklepa za nedoločen čas, če s tem
zakonom ni drugače določeno.
(2) Če s pogodbo o zaposlitvi čas trajanja ni pisno določen oziroma
če pogodba o zaposlitvi za določen čas ni sklenjena v pisni obliki
ob nastopu dela, se domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena
za nedoločen čas.
13. člen
(uporaba splošnih pravil civilnega prava)
(1) Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj
pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila
civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače
določeno.
(2) Če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4., v
povezavi z 22. oziroma 54. členom tega zakona, se delo ne sme
opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki
jih določa zakon.
14. člen
(ničnost in izpodbojnost pogodbe o zaposlitvi)
Pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o
zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava,
če ta zakon ne določa drugače.
15. člen
(uveljavljanje ničnosti pogodbe o zaposlitvi)
(1) Na ničnost pogodbe o zaposlitvi pazi sodišče po uradni
dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana
oseba.
(2) Ničnost pogodbe o zaposlitvi se uveljavlja pred pristojnim
delovnim sodiščem.
(3) Pravica do uveljavljanja ničnosti pogodbe o zaposlitvi ne
preneha.
16. člen
(uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi)
(1) Izpodbojnost pogodbe o zaposlitvi se uveljavlja pred pristojnim
delovnim sodiščem.
(2) Pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha po
preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog
izpodbojnosti oziroma od prenehanja sile.
(3) Pravica iz prejšnjega odstavka preneha v vsakem primeru po
preteku enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena.
2. Oblika pogodbe
17. člen
(pisnost pogodbe o zaposlitvi)
(1) Pogodba o zaposlitvi se sklene v pisni obliki.
(2) Delodajalec mora delavcu izročiti pisni predlog pogodbe o
zaposlitvi praviloma tri dni pred predvideno sklenitvijo, pisno
pogodbo o zaposlitvi pa ob njeni sklenitvi.
(3) Če delavcu ni izročena pisna pogodba o zaposlitvi, lahko
kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja zahteva njeno
izročitev od delodajalca in sodno varstvo.
(4) Če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki
ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o
zaposlitvi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona, to ne vpliva
na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi.
18. člen
(domneva obstoja delovnega razmerja)
V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in
delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo
elementi delovnega razmerja.
3. Stranke pogodbe
19. člen
(splošno)
Stranki pogodbe o zaposlitvi sta delodajalec in delavec.
20. člen
(delodajalec – pravna oseba)
(1) Če je delodajalec pravna oseba, lokalna skupnost ali podružnica
tuje družbe ali druge organizacije, nastopa v imenu delodajalca
njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od
njega pisno pooblaščena oseba.
(2) Če je delodajalec državni organ, nastopa v imenu delodajalca
njegov predstojnik oziroma od njega pisno pooblaščena oseba, če z
zakonom ni drugače določeno.
(3) Kadar se sklepa pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo,
nastopa v imenu delodajalca organ, ki je po zakonu oziroma aktih
družbe (akt o ustanovitvi, družbena pogodba, statut) pristojen za
zastopanje delodajalca proti poslovodnim osebam, če le-tega ni, pa
lastnik.
(4) Kadar se sklepa pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo v času
ustanavljanja delodajalca, nastopa v imenu delodajalca
ustanovitelj.
21. člen
(sposobnost za sklenitev pogodbe o zaposlitvi)
(1) Pogodbo o zaposlitvi smejo skleniti osebe, ki so dopolnile
starost 15 let.
(2) Pogodba o zaposlitvi z osebo, ki še ni dopolnila 15 let
starosti, je nična.
22. člen
(pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi)
(1) Delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, mora izpolnjevati
predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca
določene oziroma s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim
odstavkom 25. člena tega zakona objavljene pogoje za opravljanje
dela (v nadaljnjem besedilu: pogoje za opravljanje dela).
(2) Delodajalec je dolžan s splošnim aktom določiti pogoje za
opravljanje dela na posameznem delovnem mestu oziroma za vrsto
dela. Ta obveznost ne velja za manjše delodajalce.
(3) Če noben od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje pogojev za
opravljanje dela, lahko delodajalec z enim od prijavljenih
kandidatov, ki izpolnjuje z zakonom ali s podzakonskim aktom
določene pogoje, sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas do
enega leta, če je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega
opravljanja dela.
23. člen
(tuji državljani)
(1) Tujec ali tujka (v nadaljnjem besedilu: tujec) ali oseba brez
državljanstva lahko sklene pogodbo o zaposlitvi, če izpolnjuje
pogoje, določene s tem zakonom, in pogoje, določene s posebnim
zakonom, ki ureja zaposlovanje tujcev.
(2) Pogodba o zaposlitvi, sklenjena v nasprotju s prejšnjim
odstavkom, je nična.
4. Pogodbena svoboda
24. člen
(splošno)
Delodajalec ima ob upoštevanju zakonskih prepovedi pravico do
proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za
opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi.
5. Pravice in obveznosti strank pri sklepanju pogodb o
zaposlitvi
25. člen
(objava prostega delovnega mesta oziroma vrste dela)
(1) Delodajalec, ki zaposluje nove delavce, mora prosto delovno
mesto oziroma vrsto dela (v nadaljnjem besedilu: delo) javno
objaviti. Objava prostega dela mora vsebovati pogoje za opravljanje
dela in rok za prijavo, ki ne sme biti krajši od treh delovnih
dni.
(2) Za javno objavo po prejšnjem odstavku se šteje tudi objava, ki
jo izvede zavod za zaposlovanje.
(3) Če delodajalec objavi prosto delo tudi v sredstvih javnega
obveščanja, na spletnih straneh ali v javno dostopnih poslovnih
prostorih delodajalca, začne rok za prijavo teči naslednji dan po
zadnji objavi.
(4) Delodajalec, ki ima zaposlene delavce za določen čas, s krajšim
delovnim časom oziroma pri katerem opravljajo delo delavci,
zaposleni pri delodajalcu, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela
delavcev drugemu uporabniku, in zaposluje za nedoločen čas oziroma
s polnim delovnim časom, mora o prostih delih oziroma o javni
objavi prostih del pravočasno pisno obvestiti delavce na pri
delodajalcu običajen način (npr. na določenem oglasnem mestu v
poslovnih prostorih delodajalca ali z uporabo informacijske
tehnologije).
26. člen
(izjeme od obveznosti objave)
(1) Izjemoma se lahko pogodba o zaposlitvi sklene brez javne
objave, če gre za:
– sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem
zaradi spremenjenih okoliščin,
– obveznosti delodajalca iz naslova štipendiranja,
– zaposlitev invalida po zakonu, ki ureja zaposlovanje
invalidov,
– zaposlitev za določen čas, ki po svoji naravi traja največ tri
mesece v koledarskem letu ali zaposlitev za določen čas za
nadomeščanje začasno odsotnega delavca,
– zaposlitev za nedoločen čas osebe, ki je pri delodajalcu
opravljala pripravništvo, oziroma ki je bila pri delodajalcu
zaposlena za določen čas, razen v primeru zaposlitve za določen čas
iz tretjega odstavka 22. člena tega zakona in v primeru zaposlitve
za določen čas za nadomeščanje začasno odsotnega delavca,
– zaposlitev zaradi dela v prilagoditvenem obdobju na podlagi
dokončne odločbe in potrdila pristojnega organa, izdane v postopku
priznavanja kvalifikacij po posebnem zakonu,
– zaposlitev s polnim delovnim časom osebe, ki je bila pri
delodajalcu zaposlena s krajšim delovnim časom,
– zaposlitev družbenikov v pravni osebi,
– zaposlitev družinskih članov delodajalca, ki je fizična
oseba,
– zaposlitev voljenih in imenovanih funkcionarjev oziroma drugih
delavcev, ki so vezani na mandat organa ali funkcionarja v lokalnih
skupnostih, političnih strankah, sindikatih, zbornicah, društvih in
njihovih zvezah,
– poslovodne osebe, prokuriste in vodilne delavce iz drugega
odstavka 74. člena tega zakona,
– druge primere, določene z zakonom.
(2) Družinski člani po tem zakonu so:
– zakonec oziroma oseba, ki je zadnji dve leti pred sklenitvijo
pogodbe o zaposlitvi živela z delodajalcem v življenjski skupnosti,
ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v
pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, oziroma partner v
registrirani istospolni skupnosti (v nadaljnjem besedilu: zakonec
ali zunajzakonski partner),
– otroci, posvojenci in otroci zakonca ali zunajzakonskega
partnerja,
– starši – oče, mati, zakonec ali zunajzakonski partner starša,
posvojitelj ter
– bratje in sestre.
27. člen
(enaka obravnava glede na spol)
(1) Delodajalec ne sme prostega dela objaviti samo za moške ali
samo za ženske, razen če določen spol predstavlja bistven in
odločilni pogoj za delo in je taka zahteva sorazmerna ter
upravičena z zakonitim ciljem.
(2) Objava prostega dela tudi ne sme nakazovati, da daje
delodajalec pri zaposlitvi prednost določenemu spolu, razen v
primerih iz prejšnjega odstavka.
28. člen
(pravice in obveznosti delodajalca)
(1) Delodajalec sme od kandidata zahtevati le predložitev dokazil o
izpolnjevanju pogojev za opravljanje dela.
(2) Delodajalec pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi ne sme od
kandidata zahtevati podatkov o družinskem oziroma zakonskem stanu,
o nosečnosti, o načrtovanju družine oziroma drugih podatkov, če
niso v neposredni zvezi z delovnim razmerjem.
(3) Delodajalec ne sme pogojevati sklenitve pogodbe o zaposlitvi s
pridobitvijo podatkov iz prejšnjega odstavka ali z dodatnimi pogoji
v zvezi s prepovedjo nosečnosti ali odlogom materinstva ali z
vnaprejšnjim podpisom odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani
delavca.
(4) Pri zaposlovanju lahko delodajalec preizkusi znanja oziroma
sposobnosti kandidatov za opravljanje dela, za katero se sklepa
pogodba o zaposlitvi.
(5) Zaradi ugotovitve kandidatove zdravstvene zmožnosti za
opravljanje dela delodajalec na svoje stroške napoti kandidata na
predhodni zdravstveni pregled v skladu s predpisi o varnosti in
zdravju pri delu.
(6) Preizkus znanja oziroma sposobnosti kandidata ali ugotovitev
zdravstvene zmožnosti kandidata se ne sme nanašati na okoliščine,
ki niso v neposredni zvezi z delom, za katerega se sklepa pogodba o
zaposlitvi.
(7) Delodajalec mora pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za
nedoločen ali za določen čas seznaniti kandidata z delom, pogoji
dela ter pravicami in obveznostmi delavca in delodajalca, ki so
povezane z opravljanjem dela, za katero se sklepa pogodba o
zaposlitvi.
29. člen
(pravice in obveznosti kandidata)
(1) Pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi je kandidat dolžan
predložiti delodajalcu dokazila o izpolnjevanju pogojev za
opravljanje dela in ga obvestiti o vseh njemu znanih dejstvih,
pomembnih za delovno razmerje, kot tudi o njemu znanih drugih
okoliščinah, ki ga kakorkoli onemogočajo ali bistveno omejujejo pri
izvrševanju obveznosti iz pogodbe ali ki lahko ogrožajo življenje
ali zdravje oseb, s katerimi pri izvrševanju svojih obveznosti
prihaja v stik.
(2) Kandidat ni dolžan odgovarjati na vprašanja, ki niso v
neposredni zvezi z delovnim razmerjem.
30. člen
(pravice neizbranega kandidata)
(1) Delodajalec mora v osmih dneh po zaključenem postopku izbire
pisno obvestiti neizbranega kandidata o tem, da ni bil izbran.
(2) Obvestilo o neizbiri lahko delodajalec pošlje po elektronski
poti na elektronski naslov kandidata, o katerem je kandidat
seznanil delodajalca za namen obveščanja o neizbiri po prejšnjem
odstavku.
(3) Delodajalec je dolžan neizbranemu kandidatu na njegovo zahtevo
vrniti vse dokumente, ki mu jih je predložil kot dokaz za
izpolnjevanje zahtevanih pogojev za opravljanje dela.
6. Vsebina pogodbe
31. člen
(sestavine pogodbe o zaposlitvi)
(1) Pogodba o zaposlitvi mora vsebovati:
– podatke o pogodbenih strankah z navedbo njunega prebivališča
oziroma sedeža,
– datum nastopa dela,
– naziv delovnega mesta oziroma vrsto dela, s kratkim opisom dela,
ki ga mora delavec opravljati po pogodbi o zaposlitvi in za katero
se zahtevajo enaka raven in smer izobrazbe in drugi pogoji za
opravljanje dela v skladu z 22. členom tega zakona,
– kraj opravljanja dela; če ni naveden točni kraj, velja, da
delavec opravlja delo na sedežu delodajalca,
– čas, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi, razlog za
sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in določilo o načinu
izrabe letnega dopusta, če je sklenjena pogodba o zaposlitvi za
določen čas,
– določilo ali gre za pogodbo o zaposlitvi s polnim ali krajšim
delovnim časom,
– določilo o dnevnem ali tedenskem delovnem času in razporeditvi
delovnega časa,
– določilo o znesku osnovne plače delavca v eurih, ki mu pripada za
opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih
plačilih,
– določilo o drugih sestavinah plače delavca, plačilnem obdobju,
plačilnem dnevu in o načinu izplačevanja plače,
– določilo o letnem dopustu oziroma načinu določanja letnega
dopusta,
– dolžino odpovednih rokov,
– navedbo kolektivnih pogodb, ki zavezujejo delodajalca oziroma
splošnih aktov delodajalca, ki določajo pogoje dela delavca, in
– druge pravice in obveznosti v primerih, določenih s tem
zakonom.
(2) V pogodbi o zaposlitvi se glede vprašanj, navedenih v sedmi,
deveti, deseti in enajsti alineji prejšnjega odstavka, stranki
lahko sklicujeta na veljavne zakone, kolektivne pogodbe oziroma
splošne akte delodajalca.
32. člen
(neveljavna določila pogodbe o zaposlitvi)
Če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi
določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank,
določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom
delodajalca, se uporabljajo določbe zakona, kolektivnih pogodb
oziroma splošnih aktov delodajalca, s katerimi je delno določena
vsebina pogodbe o zaposlitvi, kot sestavni del te pogodbe.
7. Obveznosti pogodbenih strank
1. Obveznosti delavca
a) Opravljanje dela
33. člen
(splošno)
(1) Delavec mora vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v
okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v
času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje
organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu.
(2) V primerih, določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo, mora
delavec opravljati tudi drugo delo.
(3) V kolikor z zakonom ali kolektivno pogodbo ni določeno drugače,
lahko delodajalec z namenom ohranitve zaposlitve ali zagotovitve
nemotenega poteka delovnega procesa delavcu pisno odredi začasno
opravljanje drugega ustreznega dela v primerih začasno povečanega
obsega dela na drugem delovnem mestu oziroma vrsti dela pri
delodajalcu, začasno zmanjšanega obsega dela na delovnem mestu
oziroma v okviru vrste dela, ki ga opravlja, in nadomeščanja
začasno odsotnega delavca. Pisna odreditev se lahko pošlje delavcu
tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga
zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec.
(4) Ustrezno delo iz prejšnjega odstavka je delo, za katerega
delavec izpolnjuje pogoje in za katerega se zahteva enaka vrsta in
raven izobrazbe, kot se zahteva za opravljanje dela, za katerega
ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot
je dogovorjen za delo, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o
zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure
vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim
prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.
(5) Manjši delodajalec lahko v primerih iz tretjega odstavka tega
člena delavcu pisno odredi tudi začasno opravljanje drugega
primernega dela. Primerno delo je delo, za katerega se zahteva
enaka vrsta in največ ena raven nižja izobrazba kot se zahteva za
opravljanje dela, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o
zaposlitvi, in za delovni čas, kot je dogovorjen za delo, za
katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ter kraj
opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z
javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca
od kraja bivanja delavca.
(6) Odreditev drugega ustreznega oziroma primernega dela v skladu s
tretjim in petim odstavkom tega člena lahko traja največ tri mesece
v koledarskem letu.
(7) Delavec, ki začasno opravlja drugo ustrezno oziroma primerno
delo, ima pravico do plače, kot da bi opravljal svoje delo, če je
to zanj ugodnejše.
34. člen
(upoštevanje delodajalčevih navodil)
(1) Delavec mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi
z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega
razmerja.
(2) Delavec lahko odkloni opravljanje dela po navodilu ali na
zahtevo delodajalca, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali
opustitev.
35. člen
(spoštovanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu)
Delavec mora spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti
in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje
življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb.
b) Obveznost obveščanja
36. člen
(obveznost obveščanja)
(1) Delavec mora obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki
vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih
pogodbenih obveznosti, in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo
na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja.
(2) Delavec mora obveščati delodajalca o vsaki grozeči nevarnosti
za življenje, zdravje ali nastanek materialne škode, ki jo zazna
pri delu.
c) Prepoved škodljivega ravnanja
37. člen
(prepoved škodljivega ravnanja)
Delavec se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo
dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno
škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom
delodajalca.
č) Obveznost varovanja poslovne skrivnosti
38. člen
(varovanje poslovne skrivnosti)
(1) Delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati
tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih kot take
določi delodajalec, in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je
bil seznanjen na drug način.
(2) Za poslovno skrivnost se štejejo tudi podatki, za katere je
očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela
nepooblaščena oseba. Delavec je odgovoren za kršitev, če je vedel
ali bi moral vedeti za tak značaj podatkov.
d) Prepoved konkurence
39. člen
(konkurenčna prepoved – zakonska prepoved konkurenčne
dejavnosti)
(1) Med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega
soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali
sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja
delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca
konkurenco.
(2) Delodajalec lahko zahteva povrnitev škode, nastale z delavčevim
ravnanjem, v roku treh mesecev od dneva, ko je zvedel za
opravljanje dela ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od
dokončanja dela ali sklenitve posla.
40. člen
(konkurenčna klavzula – pogodbena prepoved konkurenčne
dejavnosti)
(1) Če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva
tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, lahko
delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved
opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja
(v nadaljnjem besedilu: konkurenčna klavzula).
(2) Konkurenčna klavzula se lahko dogovori najdlje za obdobje dveh
let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in le za primere prenehanja
pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, zaradi redne
odpovedi s strani delavca, redne odpovedi delavcu iz krivdnega
razloga ali izredne odpovedi delavcu s strani delodajalca, razen v
primeru izredne odpovedi iz šeste alineje prvega odstavka 110.
člena tega zakona.
(3) Konkurenčna klavzula se lahko pod pogoji iz prvega odstavka
tega člena in najdlje za obdobje dveh let po prenehanju pogodbe o
zaposlitvi pisno dogovori tudi v pogodbi o zaposlitvi za določen
čas za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas v
skladu s prvim odstavkom 79. člena tega zakona, kadar se pogodba o
zaposlitvi za določen čas sklepa z vodilnim delavcem iz prvega
odstavka 74. člena tega zakona, poslovodno osebo ali prokuristom
ali za opravljanje projektnega dela.
(4) Konkurenčna klavzula mora biti določena z razumnimi časovnimi
omejitvami prepovedi konkuriranja in ne sme izključiti možnosti
primerne zaposlitve delavca.
(5) Če konkurenčna klavzula ni izražena v pisni obliki, se šteje,
da ni dogovorjena.
41. člen
(nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule)
(1) Če spoštovanje konkurenčne klavzule po drugem in tretjem
odstavku prejšnjega člena onemogoča pridobitev zaslužka,
primerljivega delavčevi prejšnji plači, mu mora delodajalec za ves
čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno
nadomestilo.
(2) Denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule se mora
določiti s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino
povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred
prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.
(3) Če se denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule
ne določi s pogodbo o zaposlitvi, konkurenčna klavzula ne
velja.
42. člen
(prenehanje konkurenčne klavzule)
(1) Delodajalec in delavec se lahko sporazumno dogovorita o
prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule.
(2) Če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker je delodajalec huje
kršil določila pogodbe o zaposlitvi, konkurenčna klavzula preneha
veljati, če delavec v roku enega meseca od dneva prenehanja pogodbe
o zaposlitvi prejšnjemu delodajalcu pisno izjavi, da ni vezan s
konkurenčno klavzulo.
2. Obveznosti delodajalca
a) Obveznost zagotavljanja dela
43. člen
(zagotavljanje dela)
(1) Delodajalec mora delavcu zagotavljati delo, za katerega sta se
stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi.
(2) Če ni drugače dogovorjeno, mora delodajalec delavcu zagotoviti
vsa potrebna sredstva in delovni material, da lahko nemoteno
izpolnjuje svoje obveznosti, in mu omogočiti prost dostop do
poslovnih prostorov.
b) Obveznost plačila
44. člen
(obveznost plačila)
Delodajalec mora delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje
dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena
tega zakona.
c) Obveznost zagotavljanja varnih delovnih razmer
45. člen
(varne delovne razmere)
(1) Delodajalec mora zagotavljati pogoje za varnost in zdravje
delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri
delu.
(2) Delodajalec mora strokovnega delavca oziroma strokovno službo,
ki opravlja strokovne naloge na področju varnosti in zdravja pri
delu, obvestiti o zaposlitvi delavcev za določen čas oziroma
začetku opravljanja začasnega dela delavcev, zaposlenih pri
delodajalcu, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev
drugemu uporabniku.
č) Obveznost varovanja delavčeve osebnosti
46. člen
(splošno)
Delodajalec mora varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter
upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost.
47. člen
(varovanje dostojanstva delavca pri delu)
(1) Delodajalec je dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v
katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu
nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih
ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne
ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali
pred trpinčenjem na delovnem mestu.
(2) O sprejetih ukrepih iz prejšnjega odstavka mora delodajalec
pisno obvestiti delavce na pri delodajalcu običajen način (npr. na
določenem oglasnem mestu v poslovnih prostorih delodajalca ali z
uporabo informacijske tehnologije).
(3) Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo
domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prvim odstavkom
tega člena, je dokazno breme na strani delodajalca.
48. člen
(varstvo delavčevih osebnih podatkov)
(1) Osebni podatki delavcev se lahko zbirajo, obdelujejo,
uporabljajo in posredujejo tretjim osebam samo, če je to določeno s
tem ali drugim zakonom ali če je to potrebno zaradi uresničevanja
pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim
razmerjem.
(2) Osebne podatke delavcev lahko zbira, obdeluje, uporablja in
posreduje tretjim osebam samo delodajalec ali delavec, ki ga
delodajalec za to posebej pooblasti.
(3) Osebni podatki delavcev, za zbiranje katerih ne obstoji več
zakonska podlaga, se morajo takoj zbrisati in prenehati
uporabljati.
(4) Določbe prejšnjih odstavkov se uporabljajo tudi za osebne
podatke kandidatov.
8. Sprememba ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zaradi
spremenjenih okoliščin
49. člen
(splošno)
(1) Spremembo pogodbe o zaposlitvi ali sklenitev nove pogodbe o
zaposlitvi lahko predlaga katerakoli stranka.
(2) Če se spremenijo pogoji iz tretje, četrte, pete ali šeste
alineje prvega odstavka 31. člena ter v primerih iz 91. člena tega
zakona, se sklene nova pogodba o zaposlitvi, razen v primerih, ko
gre za spremembe, ki so posledica uveljavitve pravice do dela s
krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o zdravstvenem
zavarovanju ali predpisi o starševskem varstvu.
(3) Pogodba se spremeni oziroma nova pogodba velja, če na to
pristane tudi nasprotna stranka.
(4) Če se sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas v primerih iz
prve, druge, tretje, pete, šeste, osme, enajste, dvanajste in
štirinajste alineje prvega odstavka 54. člena tega zakona z
delavcem, ki je že zaposlen pri delodajalcu za nedoločen čas, v
času opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi za določen čas
mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o
zaposlitvi za nedoločen čas.
50. člen
(sprememba pogodbe v primerih odpovedi s strani
delodajalca)
Če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov iz prve,
druge in četrte alineje prvega odstavka 89. člena tega zakona in
istočasno ponudi novo pogodbo o zaposlitvi za nadaljevanje dela
delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugem delu, se nova
pogodba o zaposlitvi sklene v skladu z določbami 91. člena tega
zakona.
51. člen
(vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega
akta na spremembo pogodbe o zaposlitvi)
Ne glede na spremembo zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta
delodajalca, delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje
določene v pogodbi o zaposlitvi.
52. člen
(oblika spremembe pogodbe)
Določbe 17. člena tega zakona se uporabljajo tudi v primeru
spremembe pogodbe o zaposlitvi ali sklenitve nove pogodbe o
zaposlitvi.
9. Suspenz pogodbe
53. člen
(suspenz pogodbe o zaposlitvi)
(1) V primerih, ko delavec zaradi prestajanja zaporne kazni,
izrečenega vzgojnega, varnostnega, varstvenega ukrepa ali sankcije
za prekršek, zaradi katerih ne more opravljati dela šest mesecev
ali manj, obveznega ali prostovoljnega služenja vojaškega roka,
opravljanja nadomestne civilne službe oziroma usposabljanja za
opravljanje nalog v rezervni sestavi policije, vpoklica pogodbenega
pripadnika rezervne sestave Slovenske vojske k opravljanju vojaške
službe v miru ter poziva ali napotitve na opravljanje nalog
zaščite, reševanja in pomoči pogodbenega pripadnika Civilne
zaščite, pripora in v drugih primerih, ki jih določajo zakon,
kolektivna pogodba ali pogodba o zaposlitvi, začasno preneha
opravljati delo, pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati in je
delodajalec ne sme odpovedati, razen če so podani razlogi za
izredno odpoved ali če je uveden postopek za prenehanje delodajalca
(suspenz pogodbe o zaposlitvi).
(2) Med suspenzom pogodbe o zaposlitvi mirujejo pogodbene in druge
pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja, ki so neposredno
vezane na opravljanje dela.
(3) Delavec se ima pravico in dolžnost vrniti na delo najkasneje v
roku petih dni po prenehanju razlogov za suspenz pogodbe. S tem
dnem preneha suspenz pogodbe. Če se delavec v predpisanem roku
neupravičeno ne vrne na delo in mu je izrečena izredna odpoved v
skladu s sedmo alinejo prvega odstavka 110. člena tega zakona,
traja suspenz pogodbe do začetka učinkovanja izredne odpovedi.
10. Posebnosti pogodb o zaposlitvi
1. Pogodba o zaposlitvi za določen čas
54. člen
(pogodba o zaposlitvi za določen čas)
(1) Pogodba o zaposlitvi se lahko izjemoma sklene za določen čas,
če gre za:
– izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas,
– nadomeščanje začasno odsotnega delavca,
– začasno povečan obseg dela,
– zaposlitev tujca ali osebe brez državljanstva, ki ima enotno
dovoljenje kot ga določa zakon, ki ureja vstop in prebivanje
tujcev, in dovoljenje za sezonsko delo, kot ga določa zakon, ki
ureja zaposlovanje, samozaposlovanje in delo tujcev, razen kadar je
enotno dovoljenje izdano na podlagi soglasja za zaposlitev,
samozaposlitev ali delo,
– poslovodno osebo ali prokurista,
– vodilnega delavca iz prvega odstavka 74. člena tega zakona,
– opravljanje sezonskega dela,
– delavca, ki sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi
priprave na delo, usposabljanja ali izpopolnjevanja za delo,
oziroma izobraževanja,
– zaposlitev za določen čas zaradi dela v prilagoditvenem obdobju
na podlagi dokončne odločbe in potrdila pristojnega organa, izdane
v postopku priznavanja kvalifikacij po posebnem zakonu,
– opravljanje javnih del oziroma vključitev v ukrepe aktivne
politike zaposlovanja v skladu z zakonom,
– pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano,
– delo, potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije
ter drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa ali
zaradi usposabljanja delavcev,
– predajo dela,
– voljene in imenovane funkcionarje oziroma druge delavce, ki so
vezani na mandat organa ali funkcionarja v lokalnih skupnostih,
političnih strankah, sindikatih, zbornicah, društvih in njihovih
zvezah,
– druge primere, ki jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba na
ravni dejavnosti.
(2) S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko določi, da
manjši delodajalec lahko sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas
ne glede na omejitve iz prejšnjega odstavka.
55. člen
(omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas)
(1) Pogodbo o zaposlitvi se sklene za omejen čas, ki je potreben,
da se delo v primerih, navedenih v prvem odstavku prejšnjega člena,
opravi.
(2) Delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o
zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas
trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih
določa zakon, ter v primerih iz druge, četrte, pete, šeste in
štirinajste alineje prvega odstavka prejšnjega člena. Pogodba o
zaposlitvi za določen čas iz razloga predaje dela lahko traja
največ en mesec.
(3) Za isto delo po prejšnjem odstavku se šteje delo na delovnem
mestu oziroma vrsti dela, ki se dejansko opravlja po določeni
sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas.
(4) Ne glede na omejitev iz drugega odstavka tega člena, se lahko v
primeru iz enajste alineje prvega odstavka prejšnjega člena pogodba
o zaposlitvi za določen čas sklene za obdobje, daljše od dveh let,
če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba o zaposlitvi
sklene za ves čas trajanja projekta. S kolektivno pogodbo na ravni
dejavnosti se določi, kaj se šteje za projektno delo.
(5) V omejitev opravljanja dela za določen čas v skladu z drugim in
četrtim odstavkom tega člena pri uporabniku se upošteva tudi
opravljanje dela delavca, zaposlenega pri delodajalcu za
zagotavljanje dela.
(6) Trimesečna ali krajša prekinitev ne pomeni prekinitve
zaporednega sklepanja pogodb o zaposlitvi iz drugega odstavka tega
člena.
56. člen
(posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen
čas)
Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z
zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi
po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se
šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen
čas.
57. člen
(obveznosti pogodbenih strank)
V času trajanja delovnega razmerja za določen čas imata pogodbeni
stranki enake pravice in obveznosti kot v delovnem razmerju za
nedoločen čas, če s tem zakonom ni določeno drugače.
58. člen
(preračun delovnega časa)
(1) Delavcu, ki po pogodbi o zaposlitvi za določen čas opravlja
sezonska dela oziroma delo v neenakomerni razporeditvi delovnega
časa brez presledka najmanj tri mesece v letu in pri tem opravi več
ur, kot je določeno za delo s polnim delovnim časom, se na njegovo
zahtevo ure preračunajo v delovne dni s polnim delovnim časom.
(2) Po prejšnjem odstavku izračunani delovni dnevi se štejejo v
delavčevo delovno dobo tako, kot če bi jih prebil na delu. Pri tem
skupna delovna doba v koledarskem letu ne sme presegati 12
mesecev.
2. Pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki
opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu
uporabniku
59. člen
(splošno)
(1) Delodajalec, ki lahko v skladu s predpisi o urejanju trga dela
opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu
(v nadaljnjem besedilu: delodajalec za zagotavljanje dela), sklene
s temi delavci pogodbo o zaposlitvi.
(2) Delodajalec za zagotavljanje dela ne sme napotiti delavcev na
delo k delodajalcu (v nadaljnjem besedilu: uporabnik) in uporabnik
ne sme uporabljati dela napotenih delavcev:
– v primerih, ko bi šlo za nadomeščanje pri uporabniku zaposlenih
delavcev, ki stavkajo,
– v primerih, ko je uporabnik v predhodnem obdobju 12 mesecev
odpovedal pogodbe o zaposlitvi večjemu številu pri njem zaposlenih
delavcev,
– v primerih, ko gre za delovna mesta, pri katerih iz ocene
tveganja uporabnika izhaja, da so delavci, ki opravljajo delo na
teh delovnih mestih, izpostavljeni nevarnostim in tveganjem, zaradi
katerih se določajo ukrepi zmanjševanja oziroma omejevanja časovne
izpostavljenosti, ter
– v drugih primerih, ki se lahko določijo s kolektivno pogodbo na
ravni dejavnosti, če zagotavljajo večje varstvo delavcev ali jih
narekujejo zahteve varnosti in zdravja delavcev.
(3) Število napotenih delavcev pri uporabniku ne sme presegati 25
odstotkov števila zaposlenih delavcev pri uporabniku, razen če ni s
kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določeno drugače. V to
omejitev se ne vštevajo delavci, ki so pri delodajalcu za
zagotavljanje dela zaposleni za nedoločen čas. Omejitev iz tega
odstavka se ne uporablja za uporabnika – manjšega delodajalca.
(4) Uporabnik mora pred sklenitvijo in v času izvajanja dogovora iz
62. člena tega zakona v roku osmih dni delodajalca za zagotavljanje
dela seznaniti z obstojem oziroma nastankom okoliščin iz prve in
druge alineje drugega odstavka tega člena.
(5) Če sindikat oziroma svet delavcev ali delavski zaupnik pri
uporabniku zahteva, ga mora uporabnik enkrat letno obveščati o
razlogih za uporabo dela napotenih delavcev in njihovem
številu.
60. člen
(zaposlitev za nedoločen ali določen čas)
(1) Pogodba o zaposlitvi po prejšnjem členu se sklene za nedoločen
čas.
(2) Pogodba o zaposlitvi se lahko sklene za določen čas, če so pri
uporabniku podani pogoji iz prvega odstavka 54. člena tega zakona
in ob upoštevanju časovnih omejitev iz drugega in četrtega odstavka
55. člena tega zakona.
(3) Predčasno prenehanje potrebe po delu delavca pri uporabniku v
posameznem primeru ne sme biti razlog za prenehanje pogodbe o
zaposlitvi za določen čas. Delodajalec za zagotavljanje dela je
dolžan delavcu do izteka pogodbe za določen čas plačevati
nadomestilo plače v skladu s 138. členom tega zakona.
61. člen
(posebnosti pogodbe o zaposlitvi)
(1) V pogodbi o zaposlitvi se delavec in delodajalec za
zagotavljanje dela dogovorita, da bo delavec začasno delal pri
drugih uporabnikih, na kraju in v času, ki je določen z napotitvijo
delavca na delo k uporabniku.
(2) Delodajalec za zagotavljanje dela in delavec v pogodbi o
zaposlitvi določita, da bodo višina plačila za delo in nadomestila
odvisni od dejanskega opravljanja dela pri uporabnikih, upoštevaje
kolektivne pogodbe in splošne akte, ki zavezujejo posameznega
uporabnika.
(3) Delodajalec za zagotavljanje dela in delavec se v pogodbi o
zaposlitvi za nedoločen čas dogovorita tudi o višini nadomestila
plače za čas predčasnega prenehanja dela pri uporabniku, oziroma za
čas, ko delodajalec za zagotavljanje dela delavcu ne zagotavlja
dela pri uporabniku, ki ne more biti nižje od 70 odstotkov
minimalne plače.
62. člen
(dogovor med uporabnikom in delodajalcem za zagotavljanje dela,
napotitev delavca)
(1) Uporabnik mora pred začetkom dela delavca obvestiti delodajalca
za zagotavljanje dela o vseh pogojih za opravljanje dela, ki jih
mora izpolnjevati delavec, in mu predložiti oceno tveganja za
nastanek poškodb in zdravstvenih okvar.
(2) Delodajalec za zagotavljanje dela in uporabnik pred začetkom
dela delavca pri uporabniku skleneta pisni dogovor, v katerem
podrobneje določita medsebojne pravice in obveznosti ter pravice in
obveznosti delavca in uporabnika. Ne glede na določbe pisnega
dogovora je za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodb ter
splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu ter o
delovnem času, odmorih in počitkih odgovoren uporabnik.
(3) Delodajalec za zagotavljanje dela je dolžan delavcu
zagotavljati izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje v
skladu s 170. členom tega zakona. Delodajalec za zagotavljanje dela
in uporabnik se v dogovoru iz prejšnjega odstavka dogovorita tudi o
izobraževanju, izpopolnjevanju in usposabljanju delavca v času
napotitve pri uporabniku.
(4) V skladu z dogovorom med delodajalcem za zagotavljanje dela in
uporabnikom mora biti delavec z napotitvijo na delo k uporabniku
pisno obveščen o pogojih dela pri uporabniku in o pravicah ter
obveznostih pri uporabniku. Pisno obvestilo se lahko pošlje tudi po
elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in
uporabo nalaga delodajalec za zagotavljanje dela.
(5) Uporabnik je odgovoren za pravilnost in popolnost podatkov o
obstoju pogojev iz drugega odstavka 60. člena tega zakona in za
pravilnost in popolnost podatkov o plačilu za delo, ki jih daje
delodajalcu za zagotavljanje dela za namene obračuna plač in drugih
prejemkov iz delovnega razmerja.
(6) Uporabnik je za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega
razmerja delavcu za obdobje, ko je delavec pri njem opravljal delo,
subsidiarno odgovoren.
63. člen
(pravice, obveznosti in odgovornosti uporabnika in
delavca)
(1) Delavec mora opravljati delo po navodilih uporabnika.
(2) Uporabnik in delavec morata v času opravljanja dela delavca pri
uporabniku glede pravic in obveznosti upoštevati določbe tega
zakona, kolektivnih pogodb, ki zavezujejo uporabnika, oziroma
splošnih aktov uporabnika.
(3) Pravice iz prejšnjega odstavka vključujejo tudi pravico do
uporabe ugodnosti, ki jih uporabnik zagotavlja svojim delavcem v
zvezi z zaposlitvijo.
(4) Če uporabnik krši obveznosti po drugem odstavku tega člena, ima
delavec pravico odkloniti opravljanje dela.
(5) Če delavec krši obveznosti po prvem odstavku tega člena, so te
kršitve možen razlog za ugotavljanje disciplinske odgovornosti
oziroma za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu za
zagotavljanje dela.
(6) Letni dopust izrablja delavec v dogovoru z delodajalcem za
zagotavljanje dela in uporabnikom.
3. Pogodba o zaposlitvi zaradi opravljanja javnih
del
64. člen
(opravljanje javnih del)
(1) Brezposelna oseba, ki je vključena v javna dela, sklene pogodbo
o zaposlitvi z delodajalcem – izvajalcem javnih del.
(2) Pogodba o zaposlitvi se sklene upoštevaje posebnosti, določene
z zakonom, ki ureja trg dela.
4. Pogodba o zaposlitvi s krajšim delovnim časom
65. člen
(krajši delovni čas)
(1) Pogodba o zaposlitvi se lahko sklene tudi za delovni čas,
krajši od polnega delovnega časa.
(2) Za krajši delovni čas se šteje čas, ki je krajši od polnega
delovnega časa, ki velja pri delodajalcu.
(3) Delavec, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni
čas, ima pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega
razmerja kot delavec, ki dela polni delovni čas in jih uveljavlja
sorazmerno času, za katerega je sklenil delovno razmerje, razen
tistih, za katere zakon določa drugače.
(4) Delavec ima pravico do letnega dopusta v minimalnem trajanju v
skladu s 159. členom tega zakona, pravico do regresa za letni
dopust pa sorazmerno delovnemu času, za katerega je sklenil pogodbo
o zaposlitvi, v skladu s petim odstavkom 131. člena tega
zakona.
(5) Delavec ima pravico do sodelovanja pri upravljanju v skladu s
posebnim zakonom.
(6) Če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače dogovorjeno, delodajalec
delavcu, ki dela krajši delovni čas, ne sme naložiti dela preko
dogovorjenega delovnega časa, razen v primerih iz 145. člena tega
zakona.
66. člen
(sklenitev pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas z več
delodajalci)
(1) Delavec lahko sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas
z več delodajalci in tako doseže polni delovni čas, določen z
zakonom.
(2) Delavec se mora sporazumeti z delodajalci o delovnem času, o
načinu izrabe letnega dopusta in o drugih odsotnostih z dela.
(3) Delodajalci, pri katerih je delavec zaposlen s krajšim delovnim
časom, so dolžni delavcu zagotoviti sočasno izrabo letnega dopusta
in drugih odsotnosti z dela, razen če bi jim to povzročilo
škodo.
(4) Obveznosti delodajalca in delavca iz drugega odstavka tega
člena so sestavina pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim
časom.
67. člen
(krajši delovni čas v posebnih primerih)
(1) Delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o
pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem
zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, ima pravice iz
socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas.
(2) Delavec iz prejšnjega odstavka, ki dela krajši delovni čas, ima
pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge
pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela
polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno.
5. Pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela na
domu
68. člen
(splošno)
(1) Kot delo na domu se šteje delo, ki ga delavec opravlja na
svojem domu ali v prostorih po svoji izbiri, ki so izven delovnih
prostorov delodajalca.
(2) Za delo na domu se šteje tudi delo na daljavo, ki ga delavec
opravlja z uporabo informacijske tehnologije.
(3) S pogodbo o zaposlitvi se delodajalec in delavec lahko
dogovorita, da bo delavec na domu opravljal delo, ki sodi v
dejavnost delodajalca ali ki je potrebno za opravljanje dejavnosti
delodajalca za celotno trajanje ali le del delovnega časa
delavca.
(4) Delodajalec je dolžan o nameravanem organiziranju dela na domu,
pred začetkom dela delavca, obvestiti inšpektorat za delo.
69. člen
(pravice, obveznosti in pogoji)
(1) Delavec, ki opravlja delo na svojem domu ali v prostorih po
svoji izbiri v dogovoru z delodajalcem, ima enake pravice kot
delavec, ki dela v delovnih prostorih delodajalca, vključno s
pravico do sodelovanja pri upravljanju in sindikalnega
organiziranja.
(2) Pravice, obveznosti in pogoji, ki so odvisni od narave dela na
domu, se uredijo med delodajalcem in delavcem s pogodbo o
zaposlitvi.
70. člen
(obveznosti delodajalca)
(1) Delavec ima pravico do nadomestila za uporabo svojih sredstev
pri delu na domu. Višino nadomestila določita delavec in
delodajalec s pogodbo o zaposlitvi.
(2) Delodajalec je dolžan zagotavljati varne pogoje dela na
domu.
71. člen
(prepoved dela na domu)
Inšpektor ali inšpektorica za delo (v nadaljnjem besedilu:
inšpektor za delo) delodajalcu prepove organiziranje ali
opravljanje dela na domu, če je delo na domu škodljivo oziroma če
obstaja nevarnost, da postane škodljivo za delavce, ki delajo na
domu, ali za življenjsko in delovno okolje, kjer se delo opravlja,
ter v primerih, ko gre za dela, ki se v skladu z 72. členom tega
zakona ne smejo opravljati kot delo na domu.
72. člen
(dela, ki se ne morejo opravljati na domu)
Zakon ali drug predpis lahko določi dela, ki se ne smejo opravljati
kot delo na domu.
6. Pogodba o zaposlitvi s poslovodnimi osebami ali prokuristi
in z vodilnimi delavci
73. člen
(pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo ali
prokuristom)
(1) Če poslovodna oseba ali prokurist sklepa pogodbo o zaposlitvi,
lahko v pogodbi o zaposlitvi stranki, ne glede na drugi odstavek 9.
člena tega zakona, drugače uredita pravice, obveznosti in
odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi:
– s pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas,
– z delovnim časom,
– z zagotavljanjem odmorov in počitkov,
– s plačilom za delo,
– z disciplinsko odgovornostjo,
– s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.
(2) Ne glede na 4. člen tega zakona se v primeru, ko se pogodba o
zaposlitvi sklene med poslovodno osebo in družbo, katere edini
lastnik je ta poslovodna oseba, oziroma zavodom, katerega edini
ustanovitelj je ta poslovodna oseba, takšno razmerje lahko šteje
kot delovno razmerje.
(3) Glede pravic, obveznosti in odgovornosti poslovodne osebe iz
prejšnjega odstavka se uporabljajo določbe prvega odstavka tega
člena.
74. člen
(vodilni delavci)
(1) Vodilni delavec, ki vodi poslovno področje ali organizacijsko
enoto pri delodajalcu in ima pooblastila za sklepanje pravnih
poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve,
lahko izjemoma sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas, če je že
zaposlen pri delodajalcu na drugih delih za nedoločen čas ali če
gre za vodilnega delavca, ki je na vodilno delo imenovan v skladu z
zakonom ali z aktom o ustanovitvi.
(2) V času opravljanja vodilnega dela po pogodbi o zaposlitvi za
določen čas v primeru, če je delavec že zaposlen pri delodajalcu na
drugih delih za nedoločen čas, mirujejo pravice, obveznosti in
odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.
(3) Vodilnemu delavcu, ki ima za opravljanje vodilnega dela
sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, v primeru odpovedi
pogodbe o zaposlitvi brez njegove volje ali krivde zaradi predčasne
razrešitve ali ker po poteku mandata ni ponovno imenovan, pripadajo
pravice, ki delavcem pripadajo na podlagi določb tega zakona, ki
veljajo za odpoved iz poslovnega razloga.
11. Sprememba delodajalca
75. člen
(sprememba delodajalca)
(1) Če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja,
izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla
oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve
do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice ter
obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan
prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika.
(2) Pravice in obveznosti iz kolektivne pogodbe, ki je zavezovala
delodajalca prenosnika, mora delodajalec prevzemnik v primeru iz
prejšnjega odstavka zagotavljati delavcem najmanj eno leto, razen
če kolektivna pogodba preneha veljati pred potekom enega leta ali
če je pred potekom enega leta sklenjena nova kolektivna
pogodba.
(3) Če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov v
dveh letih od datuma prenosa poslabšajo pravice iz pogodbe o
zaposlitvi oziroma se bistveno spremenijo pogoji dela delavca pri
prevzemniku in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi, ima
delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove
delodajalec iz poslovnih razlogov. Pri določanju odpovednega roka,
pravice do odpravnine in vseh drugih pravic, ki so vezane na
delovno dobo, se upošteva delovna doba delavca pri obeh
delodajalcih.
(4) Delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem prevzemnikom
solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma
prenosa, in za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem
odstavku.
(5) Delodajalec prenosnik, ki je pretežni lastnik družbe, na katero
se dejavnost ali njen del prenaša, je solidarno odgovoren za
terjatve prevzetih delavcev, nastale zaradi odpovedi pogodbe o
zaposlitvi zaradi stečaja ali prisilnega prenehanja prevzemnika, če
je stečaj ali postopek prisilnega prenehanja začet v roku dveh let
od datuma prenosa, in sicer do višine zneska, ki bi ga delodajalec
prenosnik moral izplačati prevzetim delavcem, če bi jim na dan
prenosa prenehalo delovno razmerje iz poslovnega razloga. Pretežni
lastnik družbe po tem zakonu je delodajalec, ki je neposredni ali
posredni imetnik poslovnega deleža, delnic ali drugih pravic, na
podlagi katerih ima neposredno ali posredno več kot 25 odstotkov
glasovalnih pravic ali več kot 25 odstotni delež v kapitalu družbe
(v nadaljnjem besedilu: pretežni lastnik družbe).
(6) Delodajalec prenosnik, ki ni pretežni lastnik družbe, na katero
se dejavnost ali njen del prenaša, je v primerih in v okviru
omejitev iz prejšnjega odstavka subsidiarno odgovoren za terjatve
prevzetih delavcev.
(7) Če delavec odkloni prehod in dejansko opravljanje dela pri
delodajalcu prevzemniku, mu lahko delodajalec prenosnik izredno
odpove pogodbo o zaposlitvi.
(8) Če delodajalec prenosnik začasno prenese na podlagi pravnega
posla podjetje na delodajalca prevzemnika, po prenehanju
veljavnosti tega pravnega posla preidejo pogodbene in druge pravice
ter obveznosti iz delovnih razmerij delavcev ponovno na delodajalca
prenosnika ali na delodajalca – novega prevzemnika.
76. člen
(obveščanje in posvetovanje s sindikati)
(1) Delodajalec prenosnik in delodajalec prevzemnik morata najmanj
30 dni pred prenosom obvestiti sindikate pri delodajalcu o:
– datumu ali predlaganemu datumu prenosa,
– razlogih za prenos,
– pravnih, ekonomskih in socialnih posledicah prenosa za delavce
ter
– predvidenih ukrepih za delavce.
(2) Delodajalec prenosnik in delodajalec prevzemnik se morata z
namenom, da se doseže sporazum, najmanj 15 dni pred prenosom s
sindikati iz prejšnjega odstavka posvetovati o pravnih, ekonomskih
in socialnih posledicah prenosa in o predvidenih ukrepih za
delavce.
(3) Če ni sindikata pri delodajalcu, morajo biti delavci, ki jih
prenos zadeva, obveščeni na pri delodajalcu običajen način v roku
in o okoliščinah prenosa v skladu s prvim odstavkom tega člena.
12. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi
77. člen
(načini prenehanja)
Pogodba o zaposlitvi preneha veljati:
– s potekom časa, za katerega je bila sklenjena,
– s smrtjo delavca ali delodajalca – fizične osebe,
– s sporazumom,
– z redno ali izredno odpovedjo,
– s sodbo sodišča,
– po samem zakonu, v primerih, ki jih določa ta zakon,
– v drugih primerih, ki jih določa zakon.
78. člen
(vrnitev dokumentov in izdaja potrdila)
(1) Ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi je delodajalec na zahtevo
delavca dolžan vrniti delavcu vse njegove dokumente ter mu izdati
tudi potrdilo o vrsti dela, ki ga je opravljal.
(2) Delodajalec ne sme v potrdilu navesti ničesar, kar bi delavcu
otežilo sklepanje nove pogodbe o zaposlitvi.
1. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas
79. člen
(splošno)
(1) Pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati
brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila
sklenjena, oziroma ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s
prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena.
(2) Pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, lahko preneha,
če se pred potekom časa po prejšnjem odstavku o tem sporazumeta
pogodbeni stranki ali če nastopijo drugi razlogi za prenehanje
pogodbe o zaposlitvi v skladu s tem zakonom.
(3) Delavec, ki mu preneha pogodba o zaposlitvi za določen čas po
prvem odstavku tega člena, ima pravico do odpravnine. Pravice do
odpravnine iz prejšnjega stavka nima delavec v primeru prenehanja
pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če gre za nadomeščanje začasno
odsotnega delavca, v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za
določen čas za opravljanje sezonskega dela, ki traja manj kot tri
mesece v koledarskem letu, ter v primeru prenehanja pogodbe o
zaposlitvi za določen čas za opravljanje javnih del oziroma
prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je bila
sklenjena zaradi vključitve v ukrepe aktivne politike zaposlovanja
v skladu z zakonom.
(4) Osnova za odmero odpravnine je povprečna mesečna plača delavca
za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja
dela pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
(5) V primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je
sklenjena za eno leto ali manj, ima delavec pravico do odpravnine v
višini 1/5 osnove iz prejšnjega odstavka. Če je pogodba o
zaposlitvi za določen čas sklenjena za več kot eno leto, ima
delavec ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi pravico do odpravnine v
višini iz prejšnjega stavka, povečane za sorazmerni del odpravnine
iz prejšnjega stavka za vsak mesec dela.
(6) Če delavec po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas
pri istem delodajalcu nepretrgoma nadaljuje z delom na podlagi
sklenjene druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, se odpravnina
izplača za ves čas zaposlitve za določen čas ob prenehanju zadnje
pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri tem delodajalcu. V tem
primeru ne velja omejitev iz petega odstavka 55. člena tega
zakona.
(7) Delavec nima pravice do odpravnine po tretjem oziroma petem
odstavku tega člena v primeru, ko delavec in delodajalec v času
trajanja ali po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas skleneta
pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas oziroma če delavec nadaljuje
z delom na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ali če
delavec ne sklene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno
delo, ki mu ga je ponudil delodajalec po poteku pogodbe o
zaposlitvi za določen čas.
2. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi smrti delavca
oziroma delodajalca – fizične osebe
80. člen
(splošno)
(1) Pogodba o zaposlitvi preneha veljati s smrtjo delavca.
(2) Pogodba o zaposlitvi preneha veljati s smrtjo delodajalca –
fizične osebe, razen če z zapustnikovo dejavnostjo nepretrgoma
nadaljuje njegov naslednik.
3. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom
81. člen
(splošno)
(1) Pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med
strankama.
(2) Sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, je neveljaven.
(3) Ob prenehanju delovnega razmerja mora delodajalec delavca pisno
obvestiti o pravicah iz naslova zavarovanja za primer
brezposelnosti. Opustitev tega obvestila nima vpliva na samo
veljavnost sporazuma.
4. Odpoved pogodbe o zaposlitvi
A) Splošno
82. člen
(splošno)
(1) Pogodbeni stranki lahko odpovesta pogodbo o zaposlitvi z
odpovednim rokom – redna odpoved.
(2) V primerih, določenih v zakonu, lahko pogodbeni stranki
odpovesta pogodbo o zaposlitvi brez odpovednega roka – izredna
odpoved.
(3) Vsaka stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le v
celoti.
83. člen
(dopustnost odpovedi)
(1) Delavec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi brez
obrazložitve.
(2) Delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja
utemeljen razlog za redno odpoved.
(3) Delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o
zaposlitvi v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom.
(4) Redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz
6. člena tega zakona je neveljavna.
(5) Redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani
delavca, podana zaradi grožnje ali prevare s strani delodajalca ali
v zmoti delavca, je neveljavna.
84. člen
(dokazno breme)
(1) Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je
dokazno breme na njegovi strani.
(2) V primeru izredne odpovedi je dokazno breme na strani stranke,
ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi.
85. člen
(obveznosti delodajalca pred odpovedjo)
(1) Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga
mora delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in
najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti
delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo
delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega
razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s
kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne
dalj kot v dveh letih. Pisno opozorilo se lahko pošlje tudi po
elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in
uporabo nalaga delodajalec.
(2) Pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega
razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora
delodajalec delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami oziroma z
očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor v razumnem
roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če
obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca
neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pisna seznanitev
se lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov
delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec.
(3) Pri zagovoru lahko po pooblastilu delavca sodeluje predstavnik
sindikata ali druga, s strani delavca pooblaščena oseba.
86. člen
(vloga sindikata in sveta delavcev oziroma delavskega
zaupnika)
(1) Če delavec tako zahteva, mora delodajalec o nameravani redni
ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat,
katerega član je delavec ob uvedbi postopka. Če delavec ni član
sindikata, mora delodajalec na zahtevo delavca obvestiti svet
delavcev oziroma delavskega zaupnika.
(2) Sindikat ali svet delavcev oziroma delavski zaupnik iz
prejšnjega odstavka lahko poda svoje mnenje v roku šestih dni. Če
svojega mnenja v tem roku ne poda, se šteje, da odpovedi ne
nasprotuje.
(3) Sindikat ali svet delavcev oziroma delavski zaupnik iz prvega
odstavka tega člena lahko poda negativno mnenje, če meni, da za
odpoved ni utemeljenih razlogov ali da postopek ni bil izveden
skladno s tem zakonom. Svoje mnenje mora pisno obrazložiti.
(4) Ne glede na negativno mnenje sindikata ali sveta delavcev
oziroma delavskega zaupnika lahko delodajalec delavcu odpove
pogodbo o zaposlitvi.
87. člen
(oblika in vsebina odpovedi)
(1) Redna in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi morata biti
izraženi v pisni obliki.
(2) Delodajalec mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno
obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
(3) Ob odpovedi mora delodajalec delavca pisno obvestiti o pravnem
varstvu in o pravicah iz naslova zavarovanja za primer
brezposelnosti ter o obveznosti prijave v evidenco iskalcev
zaposlitve. Napačno obvestilo o pravnem varstvu ne more biti v
škodo delavca.
88. člen
(vročitev odpovedi)
(1) Redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi mora biti
vročena pogodbeni stranki, ki se ji pogodba odpoveduje.
(2) Redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se vroča:
– praviloma osebno v prostorih delodajalca,
– s priporočeno pošiljko s povratnico,
– z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno
delavcu.
(3) Pogodbena stranka, ki se ji odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča
v prostorih delodajalca, je dolžna prevzeti odpoved pogodbe o
zaposlitvi. Šteje se, da je bila vročitev opravljena, če pogodbena
stranka odkloni vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dokazno
breme za vročitev oziroma odklonitev vročitve odpovedi pogodbe o
zaposlitvi je na pogodbeni stranki, ki odpoveduje pogodbo o
zaposlitvi.
(4) Odpoved pogodbe o zaposlitvi se delavcu vroča s priporočeno
pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi
o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug
naslov, delodajalcu pa na naslov sedeža delodajalca, določenega v
pogodbi o zaposlitvi. Šteje se, da je vročitev opravljena, ko je
pošiljka prevzeta oziroma če pošiljka ni prevzeta v roku za
sprejem, ko poteče osem dni od dneva prvega poskusa vročitve.
(5) Če delavec nima stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki
Sloveniji oziroma delavec na naslovu iz prejšnjega odstavka ni
znan, se odpoved pogodbe o zaposlitvi v zaprti ovojnici nabije na
oglasno mesto, ki je dostopno delavcu, na sedežu delodajalca. Po
preteku osmih dni se šteje vročitev za opravljeno. Če delodajalec
na naslovu iz prejšnjega odstavka ni znan, se vročitev odpovedi
pogodbe o zaposlitvi šteje za opravljeno, ko delavec odpoved
pogodbe o zaposlitvi vroči s priporočeno pošiljko s povratnico
inšpektoratu za delo.
(6) Za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi se smiselno
uporabljajo pravila pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno
s tem členom.
B) Redna odpoved
a) Odpovedni razlogi
89. člen
(razlogi za redno odpoved)
(1) Razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani
delodajalca so:
– prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz
pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih,
tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani
delodajalca (v nadaljnjem besedilu: poslovni razlog), ali
– nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne
opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje
pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi
predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne
izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih
obveznosti iz delovnega razmerja (v nadaljnjem besedilu: razlog
nesposobnosti),
– kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega
razmerja (v nadaljnjem besedilu: krivdni razlog),
– nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi
zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in
invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno
rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov,
– neuspešno opravljeno poskusno delo.
(2) Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če
obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča
nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
(3) V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga
nesposobnosti mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih
mesecih od nastanka utemeljenega razloga. V primeru krivdnega
razloga mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 60 dneh od
ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v šestih mesecih od
nastanka utemeljenega razloga. Če ima krivdni razlog na strani
delavca vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko poda odpoved
pogodbe o zaposlitvi v 60 dneh od takrat, ko je delodajalec
ugotovil utemeljen krivdni razlog za redno odpoved, in za storilca
ves čas, ko je mogoč kazenski pregon.
(4) V primeru odpovedi iz krivdnega razloga na strani delavca, ki
ima vse znake kaznivega dejanja, lahko delodajalec za čas trajanja
postopka delavcu prepove opravljati delo. V času prepovedi
opravljanja dela ima delavec pravico do nadomestila plače v višini
polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo
postopka odpovedi.
90. člen
(neutemeljeni odpovedni razlogi)
Kot neutemeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi se
štejejo:
– začasna odsotnost z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi
bolezni ali poškodbe ali nege družinskih članov po predpisih o
zdravstvenem zavarovanju ali odsotnost z dela zaradi izrabe
starševskega dopusta po predpisih o starševstvu,
– vložitev tožbe ali udeležba v postopku zoper delodajalca zaradi
zatrjevanja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega
razmerja pred arbitražnim, sodnim ali upravnim organom,
– članstvo v sindikatu,
– udeležba v sindikalnih dejavnostih izven delovnega časa,
– udeležba v sindikalnih dejavnostih med delovnim časom v dogovoru
z delodajalcem,
– udeležba delavca v stavki, organizirani v skladu z zakonom,
– kandidatura za funkcijo delavskega predstavnika in sedanje ali
preteklo opravljanje te funkcije,
– sprememba delodajalca po prvem odstavku 75. člena tega
zakona,
– rasa, narodnost ali etnično poreklo, barva kože, spol, starost,
invalidnost, zakonski stan, družinske obveznosti, nosečnost, versko
in politično prepričanje, nacionalno ali socialno poreklo,
– sklenitev pogodbe o prostovoljnem služenju vojaškega roka,
pogodbe o opravljanju vojaške službe v rezervni sestavi Slovenske
vojske, pogodbe o službi v Civilni zaščiti ter prostovoljno
sodelovanje državljanov pri zaščiti in reševanju v skladu z
zakonom.
91. člen
(odpoved s ponudbo nove pogodbe)
(1) Če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega
razloga ali razloga nesposobnosti in delavcu istočasno ponudi
sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, se uporabljajo določbe tega
zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
(2) Če delavec sprejme ponudbo delodajalca po prejšnjem odstavku,
mora skleniti novo pogodbo o zaposlitvi v roku 15 dni od prejema
pisne ponudbe.
(3) Če delavec v primeru iz prejšnjega odstavka sprejme ponudbo
delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice
do odpravnine, obdrži pa pravico do pravnega varstva pred
pristojnim sodiščem, kot v drugih primerih redne odpovedi pogodbe o
zaposlitvi. V primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o
zaposlitvi se šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod
razveznim pogojem.
(4) Če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove
pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev in za nedoločen čas ter
mu preneha delovno razmerje, nima pravice do odpravnine po 108.
členu tega zakona.
(5) Ustrezna zaposlitev je zaposlitev, za katero se zahteva enaka
vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela,
za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi,
in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o
zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure
vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim
prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.
(6) V primeru, ko delavec sprejme neustrezno novo zaposlitev, ima
pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z
delodajalcem.
(7) Če delodajalec delavcu ne ponudi sklenitve nove pogodbe o
zaposlitvi, mora ob začetku teka odpovednega roka obvestiti zavod
za zaposlovanje o odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu.
92. člen
(odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem
delodajalcu)
(1) Kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in je delavcu že
v času odpovednega roka s strani delodajalca oziroma zavoda za
zaposlovanje ponujena nova ustrezna zaposlitev za nedoločen čas v
skladu s petim odstavkom prejšnjega člena pri drugem delodajalcu in
delavec sklene pogodbo o zaposlitvi, mu delodajalec ni dolžan
izplačati odpravnine po 108. členu tega zakona, če se drugi
delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega
odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo
delavca pri obeh delodajalcih.
(2) Če je delodajalec, ki je odpovedal pogodbo o zaposlitvi
delavcu, pretežni lastnik družbe, v kateri je ponudil delavcu novo
ustrezno zaposlitev, solidarno odgovarja delavcu za preneseno
pravico do odpravnine in ostale terjatve, nastale pri novem
delodajalcu, v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani
novega delodajalca brez volje ali krivde delavca oziroma v primeru
odpovedi pogodbe o zaposlitvi skladno s 111. členom tega zakona, če
do prenehanja pogodbe o zaposlitvi pride v roku dveh let od
sklenitve pogodbe o zaposlitvi pri novem delodajalcu.
(3) Delodajalec iz prejšnjega odstavka, ki ni pretežni lastnik
družbe, pri kateri se delavec zaposli, je v primerih in v okviru
omejitev iz prejšnjega odstavka subsidiarno odgovoren za terjatve
delavca.
b) Odpovedni roki
93. člen
(odpovedni roki)
Delavec in delodajalec lahko odpovesta pogodbo o zaposlitvi v
zakonsko ali pogodbeno določenem odpovednem roku, pri določitvi
katerega morata pogodbeni stranki upoštevati minimalni čas trajanja
odpovednega roka, določenega s tem zakonom.
94. člen
(minimalni odpovedni roki)
(1) V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi v času poskusnega dela
s strani delavca ali delodajalca zaradi neuspešno opravljenega
poskusnega dela je odpovedni rok sedem dni.
(2) V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca
je odpovedni rok:
– do enega leta zaposlitve pri delodajalcu 15 dni,
– od enega leta zaposlitve pri delodajalcu 30 dni.
S pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo je lahko dogovorjen
daljši odpovedni rok, vendar ne daljši kot 60 dni.
(3) V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani
delodajalca iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti je
odpovedni rok:
– do enega leta zaposlitve pri delodajalcu 15 dni,
– od enega do dveh let zaposlitve pri delodajalcu 30 dni.
Nad dve leti zaposlitve pri delodajalcu odpovedni rok v trajanju 30
dni narašča za vsako izpolnjeno leto zaposlitve pri delodajalcu za
dva dni, največ pa do 60 dni.
Nad 25 let zaposlitve pri delodajalcu je odpovedni rok 80 dni, če
ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določen drugačen
odpovedni rok, vendar ne krajši kot 60 dni.
(4) V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz
krivdnega razloga je odpovedni rok 15 dni.
(5) Za dobo zaposlitve pri delodajalcu se šteje tudi doba
zaposlitve pri njegovih pravnih prednikih.
95. člen
(tek odpovednega roka)
Odpovedni rok začne teči naslednji dan po vročitvi odpovedi ali
kasneje z dnem, ki ga v skladu s programom razreševanja presežnih
delavcev v odpovedi pogodbe o zaposlitvi določi delodajalec.
96. člen
(denarno povračilo namesto odpovednega roka)
(1) Delavec in delodajalec se lahko dogovorita o ustreznem denarnem
povračilu namesto dela ali celotnega odpovednega roka.
(2) Dogovor iz prejšnjega odstavka mora biti v pisni obliki.
97. člen
(pravice in obveznosti strank v času odpovednega roka)
(1) Če odpove pogodbo o zaposlitvi delodajalec, ima delavec v času
odpovednega roka pravico do odsotnosti z dela zaradi iskanja nove
zaposlitve s pravico do nadomestila plače v trajanju najmanj dve
uri na teden.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek mora delodajalec v primeru
odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti, ki
delavcu ne ponudi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s
prvim odstavkom 91. člena tega zakona in o odpovedi pogodbe obvesti
zavod za zaposlovanje, omogočiti delavcu odsotnost z dela najmanj
en dan na teden za vključevanje v ukrepe na področju trga dela v
skladu s predpisi o urejanju trga dela.
(3) Delodajalec je dolžan izplačati nadomestilo plače za čas
odsotnosti z dela v skladu s prejšnjim odstavkom v višini 70
odstotkov osnove iz sedmega odstavka 137. člena tega zakona.
c) Odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih
razlogov
98. člen
(večje število delavcev)
Delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo
nepotrebno delo v obdobju 30 dni:
– najmanj 10 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje več kot 20 in
manj kot 100 delavcev,
– najmanj 10 odstotkov delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje
najmanj 100, vendar manj kot 300 delavcev,
– najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več
delavcev,
je dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev.
99. člen
(obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom)
(1) Delodajalec mora o razlogih za prenehanje potreb po delu
delavcev, številu in kategorijah vseh zaposlenih delavcev, o
predvidenih kategorijah presežnih delavcev, o predvidenem roku, v
katerem bo prenehala potreba po delu delavcev, ter o predlaganih
kriterijih za določitev presežnih delavcev pisno čim prej obvestiti
sindikate pri delodajalcu.
(2) Delodajalec se predhodno, z namenom, da doseže sporazum,
posvetuje s sindikati pri delodajalcu o predlaganih kriterijih za
določitev presežnih delavcev, pri pripravi programa razreševanja
presežnih delavcev pa o možnih načinih za preprečitev in omejitev
števila odpovedi ter o možnih ukrepih za preprečitev in omilitev
škodljivih posledic.
(3) Kopijo pisnega obvestila iz prvega odstavka tega člena mora
delodajalec poslati zavodu za zaposlovanje.
100. člen
(obveznost obveščanja zavoda za zaposlovanje)
(1) O postopku ugotavljanja prenehanja potreb po delu večjega
števila delavcev, o opravljenem posvetovanju po prejšnjem členu, o
razlogih za prenehanje potreb po delu delavcev, številu in
kategorijah vseh zaposlenih delavcev, o predvidenih kategorijah
presežnih delavcev ter o predvidenem roku, v katerem bo prenehala
potreba po delu, mora delodajalec pisno obvestiti zavod za
zaposlovanje.
(2) Kopijo pisnega obvestila iz prejšnjega odstavka mora
delodajalec poslati sindikatom iz prvega odstavka prejšnjega
člena.
(3) Delodajalec lahko odpove pogodbe o zaposlitvi presežnim
delavcem, upoštevaje sprejeti program razreševanja presežnih
delavcev, vendar ne pred potekom 30-dnevnega roka od izpolnitve
obveznosti iz prvega odstavka tega člena.
101. člen
(program razreševanja presežnih delavcev)
(1) Program razreševanja presežnih delavcev mora vsebovati:
– razloge za prenehanje potreb po delu delavcev,
– ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja
delovnega razmerja delavcev, pri čemer mora delodajalec preveriti
možnosti nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji,
– seznam presežnih delavcev,
– ukrepe in kriterije za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih
posledic prenehanja delovnega razmerja, kot so: ponudba zaposlitve
pri drugem delodajalcu, zagotovitev denarne pomoči, zagotovitev
pomoči za začetek samostojne dejavnosti, dokup zavarovalne
dobe.
(2) Program razreševanja presežnih delavcev mora biti finančno
ovrednoten.
102. člen
(kriteriji za določitev presežnih delavcev)
(1) Delodajalec oblikuje predlog kriterijev za določitev presežnih
delavcev. V soglasju s sindikatom pri delodajalcu lahko delodajalec
namesto kriterijev iz kolektivne pogodbe oblikuje lastne kriterije
za določitev presežnih delavcev.
(2) Pri določanju kriterijev za določitev presežnih delavcev se
upoštevajo zlasti:
– strokovna izobrazba delavca oziroma usposobljenost za delo in
potrebna dodatna znanja in zmožnosti,
– delovne izkušnje,
– delovna uspešnost,
– delovna doba,
– zdravstveno stanje,
– socialno stanje delavca in
– da gre za starša treh ali več mladoletnih otrok ali za edinega
hranitelja družine z mladoletnimi otroki.
(3) Pri določitvi delavcev, katerih delo postane nepotrebno, imajo
ob enakih kriterijih prednost pri ohranitvi zaposlitve delavci s
slabšim socialnim položajem.
(4) Začasna odsotnost delavca z dela zaradi bolezni ali poškodbe,
nege družinskega člana ali težje prizadetega invalida, starševskega
dopusta ter nosečnosti, ne sme biti kriterij za določanje presežnih
delavcev.
103. člen
(sodelovanje in vloga zavoda za zaposlovanje)
(1) Delodajalec je dolžan obravnavati in upoštevati morebitne
predloge zavoda za zaposlovanje o možnih ukrepih za preprečitev ali
kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev in
ukrepih za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega
razmerja.
(2) Na zahtevo zavoda za zaposlovanje delodajalec ne sme odpovedati
pogodbe o zaposlitvi delavcem pred potekom 60-dnevnega roka od
izpolnitve obveznosti iz prvega odstavka 100. člena tega
zakona.
č) Odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopkih zaradi
insolventnosti, postopkih prisilnega prenehanja in v drugih
primerih prenehanja delodajalca
104. člen
(stečaj, prisilna likvidacija)
(1) V stečajnem postopku ali postopku prisilne likvidacije lahko
upravitelj s 15-dnevnim odpovednim rokom odpove pogodbe o
zaposlitvi zaposlenim delavcem, katerih delo je zaradi začetka
stečajnega postopka oziroma prisilne likvidacije pri delodajalcu
postalo nepotrebno.
(2) Upravitelj mora pred odpovedjo pogodb o zaposlitvi večjemu
številu delavcev izpolniti obveznosti iz prvega in tretjega
odstavka 99. člena tega zakona in se s sindikati iz prvega odstavka
99. člena tega zakona posvetovati o možnih načinih za preprečitev
in omejitev števila odpovedi in o možnih ukrepih za preprečitev in
omilitev škodljivih posledic.
(3) V primeru odpovedi pogodb o zaposlitvi večjemu številu
delavcev, mora delodajalec izpolniti tudi obveznosti glede
obveščanja zavoda za zaposlovanje iz prvega in drugega odstavka
100. člena tega zakona.
105. člen
(prisilna poravnava)
(1) V primeru s sklepom sodišča potrjene prisilne poravnave, lahko
delodajalec s 30-dnevnim odpovednim rokom odpove pogodbe o
zaposlitvi delavcem, če so odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcev
predvidene v načrtu finančnega prestrukturiranja kot eden od
posebnih ukrepov finančnega prestrukturiranja.
(2) Delodajalec mora pred odpovedjo pogodb o zaposlitvi večjemu
številu delavcev izpolniti vse obveznosti iz poglavja o odpovedi
večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga.
106. člen
(pravica do odpravnine)
Delavci, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi v stečajnem
postopku, postopku prisilne likvidacije ali v primeru potrjene
prisilne poravnave, imajo pravico do odpravnine po 108. členu tega
zakona.
107. člen
(drugi primeri prenehanja delodajalca)
(1) V drugih primerih prenehanja delodajalca lahko delodajalec v
skladu z določbami tega zakona o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz
poslovnih razlogov, redno odpove pogodbe o zaposlitvi zaposlenim
delavcem s 30-dnevnim odpovednim rokom.
(2) Delavci, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi po prejšnjem
odstavku, imajo pravico do odpravnine po 108. členu tega
zakona.
(3) Delodajalec lahko sam ali skupaj z drugimi delodajalci oblikuje
sklad, iz katerega se poplačajo terjatve iz 108. člena tega
zakona.
d) Odpravnina
108. člen
(odpravnina)
(1) Delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih
razlogov ali iz razloga nesposobnosti, je dolžan izplačati delavcu
odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna
plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi
delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.
(2) Delavcu pripada odpravnina v višini:
– 1/5 osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri
delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot eno leto do
deset let,
– 1/4 osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri
delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot deset let do 20
let,
– 1/3 osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri
delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot 20 let.
(3) Za delo pri delodajalcu se šteje tudi delo pri njegovih pravnih
prednikih.
(4) Višina odpravnine ne sme presegati 10-kratnika osnove iz prvega
odstavka tega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni
določeno drugače.
(5) V postopku prisilne poravnave se delavec in delodajalec lahko
pisno sporazumeta o načinu, obliki ali zmanjšanju višine odpravnine
po prvem odstavku tega člena, če bi bil zaradi izplačila odpravnine
ogrožen obstoj večjega števila delovnih mest pri delodajalcu.
(6) Če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določeno
drugače, mora delodajalec izplačati delavcu odpravnino ob
prenehanju pogodbe o zaposlitvi.
C) Izredna odpoved
109. člen
(splošno)
(1) Delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o
zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob
upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni
mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o
zaposlitvi.
(2) Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka
podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno
odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V
primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima
vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo
o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in
storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.
a) Izredna odpoved delodajalca
110. člen
(razlogi na strani delavca)
(1) Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o
zaposlitvi:
– če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega
razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja,
– če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene
ali druge obveznosti iz delovnega razmerja,
– če je delavec kot kandidat v postopku izbire predložil lažne
podatke ali dokazila o izpolnjevanju pogojev za opravljanje
dela,
– če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o
razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to
moral in mogel storiti,
– če je delavcu po pravnomočni odločbi prepovedano opravljati
določena dela v delovnem razmerju ali če mu je izrečen vzgojni,
varnostni ali varstveni ukrep oziroma sankcija za prekršek, zaradi
katerega ne more opravljati dela dalj kot šest mesecev, ali če mora
biti zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten
z dela,
– če delavec odkloni prehod in dejansko opravljanje dela pri
delodajalcu prevzemniku,
– če se delavec v roku petih delovnih dni po prenehanju razlogov za
suspenz pogodbe o zaposlitvi neopravičeno ne vrne na delo,
– če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe
ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika
ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo
ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika
ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja.
(2) V primeru iz četrte alineje prejšnjega odstavka delavcu preneha
pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela,
če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi.
(3) V primeru iz prve, druge in pete alineje prvega odstavka tega
člena lahko delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe
o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja
postopka. V času prepovedi opravljanja dela ima delavec pravico do
nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v
zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi.
b) Izredna odpoved delavca
111. člen
(razlogi na strani delodajalca)
(1) Delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če:
– mu delodajalec več kot dva meseca ni zagotavljal dela in mu tudi
ni izplačal zakonsko določenega nadomestila plače,
– mu ni bilo omogočeno opravljanje dela zaradi odločbe pristojne
inšpekcije o prepovedi opravljanja delovnega procesa ali prepovedi
uporabe sredstev za delo dalj kot 30 dni in mu delodajalec ni
plačal zakonsko določenega nadomestila plače,
– mu delodajalec vsaj dva meseca ni izplačeval plače oziroma mu je
izplačeval bistveno zmanjšano plačo,
– mu delodajalec dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni
izplačal plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku,
– delodajalec zanj tri mesece zaporedoma ali v obdobju šestih
mesecev ni v celoti plačal prispevkov za socialno varnost,
– delodajalec ni zagotavljal varnosti in zdravja delavcev pri delu
in je delavec od delodajalca predhodno zahteval odpravo grozeče
neposredne in neizogibne nevarnosti za življenje ali zdravje,
– mu delodajalec ni zagotavljal enake obravnave v skladu s 6.
členom tega zakona,
– delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim
nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47.
členom tega zakona.
(2) Pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delavec
delodajalca pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvah
pisno obvestiti inšpektorat za delo. Če delodajalec v roku treh
delovnih dni po prejemu pisnega opomina ne izpolni svoje obveznosti
iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec
izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v nadaljnjem 30-dnevnem roku iz
drugega odstavka 109. člena tega zakona.
(3) Delavec je v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prvega odstavka
tega člena upravičen do odpravnine, določene za primer redne
odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do
odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega
roka.
Č) Posebno pravno varstvo pred odpovedjo
112. člen
(predstavniki delavcev)
(1) Delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi:
– članu sveta delavcev, delavskemu zaupniku, članu nadzornega
sveta, ki predstavlja delavce, predstavniku delavcev v svetu zavoda
ter
– imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku,
brez soglasja sveta delavcev ali delavcev, ki so ga izvolili, ali
sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in
pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni
ponujeno ustrezno zaposlitev pri delodajalcu ali če gre za odpoved
pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanja delodajalca.
(2) Varstvo pred odpovedjo za osebe iz prejšnjega odstavka traja
ves čas opravljanja njihove funkcije in še eno leto po njenem
prenehanju.
113. člen
(zadržanje učinkovanja odpovedi)
(1) Če sindikat, svet delavcev ali delavci, ki so izvolili
predstavnika delavcev, podajo negativno mnenje v zvezi z redno
odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga ali z
izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in predstavnik delavcev pri
delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o
zaposlitvi zaradi odpovedi, prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne
učinkuje 30 dni od vročitve odpovedi oziroma do poteka roka za
mediacijo ali arbitražo oziroma sodno varstvo.
(2) Če se predstavnik delavcev in delodajalec sporazumeta o
reševanju spora pred arbitražo, se zadržanje učinkovanja prenehanja
pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do izvršljive
arbitražne odločitve.
(3) Če predstavnik delavcev v sodnem postopku uveljavlja
nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primerih iz prvega
odstavka tega člena in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga
sodišču izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja
pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča
o predlogu za izdajo začasne odredbe.
(4) Delodajalec lahko v času zadržanja učinkovanja prenehanja
pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do izvršljive arbitražne
odločitve oziroma do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne
odredbe prepove predstavniku delavcev opravljati delo, ki ni
povezano z opravljanjem funkcije predstavnika delavcev, vendar mu
mora v tem času zagotavljati nadomestilo plače v višini polovice
povprečne plače predstavnika delavcev v zadnjih treh mesecih pred
odpovedjo.
114. člen
(delavci pred upokojitvijo)
(1) Delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let ali
delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka
do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja
odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler
delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne
pokojnine.
(2) Varstvo po prejšnjem odstavku ne velja:
– če je delavcu zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz
naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev
za starostno pokojnino,
– če je delavcu ponujena nova ustrezna zaposlitev pri delodajalcu v
skladu s prvim odstavkom 91. člena ali v skladu z 92. členom tega
zakona,
– v primeru, da delavec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi že
izpolnjuje pogoje za varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po
tem členu, razen v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi v skladu
s prejšnjo alinejo,
– v primeru uvedbe postopka prenehanja delodajalca.
(3) Delodajalec lahko z namenom ugotavljanja izpolnjevanja pogojev
iz prvega odstavka tega člena pridobi podatke iz zbirk Zavoda za
pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.
115. člen
(starši)
(1) Delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v
času nosečnosti ter delavki, ki doji otroka do enega leta starosti,
in staršem, v času, ko izrabljajo starševski dopust v strnjenem
nizu v obliki polne odsotnosti z dela in še en mesec po izrabi tega
dopusta.
(2) V času in v primerih iz prejšnjega odstavka delodajalec ne sme
opraviti nobenega ravnanja, ki je sicer potrebno za odpoved pogodbe
o zaposlitvi oziroma za zaposlitev novega delavca.
(3) Delavcem v času iz prvega odstavka tega člena ne more prenehati
delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca.
(4) Če delodajalec ob izreku odpovedi oziroma v času odpovednega
roka ne ve za nosečnost delavke, velja posebno pravno varstvo pred
odpovedjo, če delavka takoj oziroma v primeru ovir, ki niso nastale
po njeni krivdi, takoj po njihovemu prenehanju, vendar ne po izteku
odpovednega roka, obvesti delodajalca o svoji nosečnosti, kar
dokazuje s predložitvijo zdravniškega potrdila.
(5) Ne glede na določbe prvega in tretjega odstavka tega člena
delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu lahko
preneha delovno razmerje, po predhodnem soglasju inšpektorja za
delo, če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi uvedbe
postopka za prenehanje delodajalca.
116. člen
(invalidi in odsotni z dela zaradi bolezni)
(1) Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi
nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi
zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga v primerih in
pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in
invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno
rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.
(2) V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu po prejšnjem
odstavku se glede pravic delavcev, ki niso drugače urejene s
posebnimi predpisi, in glede posebnega varstva pred odpovedjo
uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za odpoved iz
poslovnega razloga.
(3) Delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega
razloga ali iz razloga nesposobnosti, in je ob poteku odpovednega
roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi
bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem, ko se
delavec vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje
pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka.
(4) Varstvo po tem členu ne velja v primeru uvedbe postopka za
prenehanje delodajalca.
117. člen
(večkratno pravno varstvo pred odpovedjo)
Če je posameznemu delavcu zaradi njegovega statusa zagotovljeno
večkratno varstvo pred odpovedjo, velja močnejše pravno
varstvo.
5. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe
sodišča
118. člen
(prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe
sodišča)
(1) Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi
nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh
pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več
mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje
delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve
stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega
razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini
največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih
pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
(2) Višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje
delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in
okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o
zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za
čas do prenehanja delovnega razmerja.
(3) Delavec ali delodajalec lahko predlog iz prvega odstavka tega
člena uveljavljata do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve
stopnje.
(4) Sodišče določi dan prenehanja delovnega razmerja tudi v
primeru, ko ena od pogodbenih strank izpodbija pogodbo o
zaposlitvi, in sodišče ugotovi, da je pogodba neveljavna.
6. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi po samem
zakonu
119. člen
(prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti
in prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja)
(1) Pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ko je
delavcu vročena odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije
ali o pridobitvi pravice do invalidske pokojnine postala
pravnomočna.
(2) Pogodba o zaposlitvi, ki jo sklene tujec ali oseba brez
državljanstva, preneha veljati po samem zakonu z dnem prenehanja
veljavnosti enotnega dovoljenja, kot ga določa zakon, ki ureja
vstop in prebivanje tujcev, in dovoljenja za sezonsko delo, kot ga
določa zakon, ki ureja zaposlovanje, samozaposlovanje in delo
tujcev.
III. PRAVICE, OBVEZNOSTI IN ODGOVORNOSTI IZ DELOVNEGA
RAZMERJA
1. Opravljanje pripravništva
120. člen
(splošno)
Z zakonom ali kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko
določi, da sklene pogodbo o zaposlitvi kot pripravnik, kdor prvič
začne opravljati delo, ustrezno vrsti in ravni svoje strokovne
izobrazbe, ter z namenom, da se usposobi za samostojno opravljanje
dela v delovnem razmerju.
121. člen
(trajanje pripravništva)
(1) Pripravništvo lahko traja največ eno leto, če zakon ne določa
drugače.
(2) Pripravništvo se lahko sorazmerno podaljša, če pripravnik dela
s krajšim delovnim časom od polnega, vendar največ za šest
mesecev.
(3) Trajanje pripravništva se podaljša za čas opravičene odsotnosti
z dela, ki traja dlje kot 20 delovnih dni, razen za čas letnega
dopusta.
(4) Trajanje pripravništva se lahko na predlog mentorja skrajša,
vendar le do polovice prvotno določenega trajanja.
122. člen
(izvajanje pripravništva)
(1) V času trajanja pripravništva mora delodajalec pripravniku po
programu zagotavljati usposabljanje za samostojno opravljanje
dela.
(2) Z zakonom, drugim predpisom ali kolektivno pogodbo na ravni
dejavnosti se določi trajanje, potek pripravništva, program,
mentorstvo in način spremljanja in ocenjevanja pripravništva.
(3) Ob koncu pripravništva mora pripravnik opraviti izpit, ki je
sestavni in zaključni del pripravništva in se opravlja pred iztekom
pripravniške dobe.
123. člen
(omejitev odpovedi pripravniku s strani delodajalca)
V času trajanja pripravništva delodajalec pripravniku ne sme
odpovedati pogodbe o zaposlitvi, razen če so podani razlogi za
izredno odpoved ali v primeru uvedbe postopka za prenehanje
delodajalca ali prisilne poravnave.
124. člen
(volontersko pripravništvo)
(1) Če se pripravništvo v skladu s posebnim zakonom lahko opravlja,
ne da bi delavec in delodajalec sklenila pogodbo o zaposlitvi
(volontersko pripravništvo), se za pripravnika uporabljajo določbe
tega zakona o trajanju in izvajanju pripravništva, omejenosti
delovnega časa, odmorih in počitkih, povračilu stroškov v zvezi z
delom, odškodninski odgovornosti ter zagotavljanju varnosti in
zdravja pri delu v skladu s posebnim zakonom.
(2) Pogodba o volonterskem opravljanju pripravništva mora biti
sklenjena v pisni obliki.
2. Poskusno delo
125. člen
(poskusno delo)
(1) V pogodbi o zaposlitvi se delavec in delodajalec lahko
dogovorita o poskusnem delu.
(2) Poskusno delo traja največ šest mesecev. Poskusno delo se lahko
podaljša v primeru začasne odsotnosti z dela.
(3) V času trajanja poskusnega dela lahko delavec redno odpove
pogodbo o zaposlitvi.
(4) Če delodajalec v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela
ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, lahko
delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi.
(5) Delavec in delodajalec se lahko dogovorita o ustreznem denarnem
povračilu namesto dela ali celotnega odpovednega roka v skladu s
96. členom tega zakona.
(6) V času trajanja poskusnega dela lahko delodajalec delavcu
odpove pogodbo o zaposlitvi tudi, če so podani razlogi za izredno
odpoved ali zaradi postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne
poravnave.
(7) Delavec je v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi
neuspešno opravljenega poskusnega dela upravičen do odpravnine,
določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih
razlogov.
3. Plačilo za delo
126. člen
(vrsta plačil)
(1) Plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi je sestavljeno iz
plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih
vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pri plači
mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma
kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca.
(2) Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno
uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za
poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo
ali pogodbo o zaposlitvi.
(3) Za čas odmora med dnevnim delom prejme delavec plačilo, kot če
bi delal.
127. člen
(osnovna plača, delovna uspešnost, dodatki)
(1) Osnovna plača se določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega
je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi.
(2) Delovna uspešnost delavca se določi upoštevaje gospodarnost,
kvaliteto in obseg opravljanja dela, za katerega je delavec sklenil
pogodbo o zaposlitvi.
(3) Dodatki se določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz
razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo,
delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu.
Dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev
pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, ki niso
vsebovani v zahtevnosti dela, se lahko določijo s kolektivno
pogodbo.
(4) Višina dodatkov iz prejšnjega odstavka se lahko v kolektivni
pogodbi določi v nominalnem znesku ali v odstotku od osnovne plače
za polni delovni čas oziroma ustrezne urne postavke.
128. člen
(višina dodatkov)
(1) Delavcu pripadajo dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki
izhajajo iz razporeditve delovnega časa:
– za nočno delo,
– za nadurno delo,
– za delo v nedeljo,
– za delo na praznike in dela proste dneve po zakonu.
(2) Višina dodatkov iz prejšnjega odstavka se določi s kolektivno
pogodbo na ravni dejavnosti.
(3) Dodatek za delo v nedeljo in dodatek za delo na dela proste
dneve po zakonu se med seboj izključujeta.
(4) Dodatki se obračunavajo le za čas, ko je delavec delal v
pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada.
129. člen
(dodatek za delovno dobo)
(1) Delavcu pripada dodatek za delovno dobo.
(2) Višina dodatka za delovno dobo se določi v kolektivni pogodbi
na ravni dejavnosti.
130. člen
(povračila stroškov v zvezi z delom)
(1) Delodajalec mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za
prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo
stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na
službenem potovanju.
(2) Če višina povračila stroškov v zvezi z delom ni določena s
kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, se določi s podzakonskim
aktom.
(3) Če se zaradi razlogov na strani delavca strošek za prevoz na
delo in z dela naknadno poveča, ima delavec pravico do povračila
tako povečanega stroška za prevoz na delo in z dela, če je tako
določeno v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti oziroma če se
tako sporazume z delodajalcem.
(4) Delodajalec je dolžan delavcu povrniti stroške v zvezi z delom
mesečno v skladu s 134. členom tega zakona.
131. člen
(regres)
(1) Delodajalec je dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega
dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini
minimalne plače.
(2) Regres se mora delavcu izplačati najkasneje do 1. julija
tekočega koledarskega leta.
(3) S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko v primeru
nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa,
vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta.
(4) Če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega
dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa.
(5) Če ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim
delovnim časom, ima pravico do regresa sorazmerno delovnemu času,
za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, razen v primerih, ko
delavec dela krajši delovni čas v skladu s 67. členom tega
zakona.
132. člen
(odpravnina ob upokojitvi)
(1) Če s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti ni določeno
drugače, je delodajalec delavcu, ki je bil pri delodajalcu zaposlen
najmanj pet let in se upokoji, ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi
dolžan izplačati odpravnino v višini dveh povprečnih mesečnih plač
v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh
povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to
za delavca ugodneje. Delodajalec lahko izplača odpravnino v breme
posebnega zavarovanja.
(2) Če se delavec po upokojitvi ponovno zaposli, ob prenehanju
pogodbe o zaposlitvi nima pravice do odpravnine po prejšnjem
odstavku.
(3) Če se delavec, ki je bil pri delodajalcu zaposlen najmanj pet
let, delno upokoji, ima pri delodajalcu, pri katerem mu je
prenehala pogodba o zaposlitvi in je sklenil novo za krajši delovni
čas, pravico do odpravnine v sorazmernem delu.
(4) Delodajalec je dolžan delavcu, ki dela krajši delovni čas in je
bil pri delodajalcu zaposlen najmanj pet let, v primeru upokojitve
izplačati odpravnino sorazmerno delovnemu času, za katerega je bila
sklenjena pogodba o zaposlitvi, razen v primerih, ko delavec dela
krajši delovni čas v skladu s 67. členom tega zakona.
(5) Delavec ni upravičen do odpravnine po prvem odstavku tega
člena, če ima pravico do odpravnine po 108. členu tega zakona in če
je delodajalec zanj financiral dokup pokojninske dobe. Delavec je
upravičen do izplačila razlike, če je znesek odpravnine po 108.
členu tega zakona oziroma znesek za dokup pokojninske dobe nižji od
zneska odpravnine po prvem odstavku tega člena.
133. člen
(enako plačilo žensk in moških)
(1) Delodajalec je dolžan za enako delo in za delo enake vrednosti
izplačati enako plačilo delavcem, ne glede na spol.
(2) Določila pogodbe o zaposlitvi, kolektivne pogodbe oziroma
splošnega akta delodajalca, ki so v nasprotju s prejšnjim
odstavkom, so neveljavna.
134. člen
(plačilni dan)
(1) Plača se plačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša
od enega meseca.
(2) Plača se izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega
obdobja.
(3) Če je plačilni dan dela prosti dan, se plača izplača najkasneje
prvi naslednji delovni dan.
(4) Delodajalec je dolžan predhodno pisno obvestiti delavce o
plačilnem dnevu in vsakokratni spremembi plačilnega dne na pri
delodajalcu običajen način (npr. na določenem oglasnem mestu v
poslovnih prostorih delodajalca ali z uporabo informacijske
tehnologije).
(5) Morebitna plačila v naravi se zagotavljajo na v pogodbi o
zaposlitvi dogovorjen način, glede na vrsto dela in obstoječe
običaje.
135. člen
(kraj in način izplačila plače)
(1) Plača, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki
delavca se izplačujejo v skladu z zakonom preko bančnega računa
delavca. S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko določi
drugačen način izplačevanja povračil stroškov v zvezi z delom in
drugih prejemkov delavca. Plača mora biti delavcu na razpolago na
določen plačilni dan.
(2) Delodajalec je dolžan delavcu do konca plačilnega dne izdati
pisni obračun, iz katerega so razvidni podatki o plači, nadomestilu
plače, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki, do
katerih je delavec upravičen na podlagi zakona, kolektivne pogodbe,
splošnega akta delodajalca ali pogodbe o zaposlitvi, obračun in
plačilo davkov in prispevkov ter plačilni dan. Iz pisnega obračuna
morajo biti razvidni tudi podatki o delavcu in delodajalcu.
(3) Pisni obračun iz prejšnjega odstavka je verodostojna listina,
na podlagi katere lahko delavec predlaga sodno izvršbo.
(4) Delodajalec je dolžan najkasneje do 31. januarja delavcu izdati
pisni obračun plač in nadomestil plač za preteklo koledarsko leto,
iz katerega sta razvidna tudi obračun in plačilo davkov in
prispevkov.
(5) Stroški v zvezi z izplačevanjem plače bremenijo
delodajalca.
136. člen
(zadrževanje in pobot izplačila plače)
(1) Delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v
zakonsko določenih primerih. Vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki
določajo druge načine zadrževanja izplačila, so neveljavna.
(2) Delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega
pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila.
(3) Delavec ne more dati soglasja iz prejšnjega odstavka pred
nastankom delodajalčeve terjatve.
137. člen
(nadomestilo plače)
(1) Delavec ima pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti, v
primerih in v trajanju, določenem z zakonom, ter v primerih
odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov na strani
delodajalca.
(2) Delodajalec je dolžan izplačati nadomestilo plače v primerih
odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, plačane odsotnosti
zaradi osebnih okoliščin, izobraževanja, z zakonom določenih
praznikov in dela prostih dni in ko delavec ne dela iz razlogov na
strani delodajalca.
(3) Delodajalec izplačuje nadomestilo plače iz lastnih sredstev v
primerih nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali
poškodbe, ki ni povezana z delom, in sicer do 30 delovnih dni za
posamezno odsotnost z dela, vendar največ za 120 delovnih dni v
koledarskem letu. V primerih nezmožnosti za delo delavca zaradi
poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, izplačuje delodajalec
nadomestilo plače delavcu iz lastnih sredstev do 30 delovnih dni za
vsako posamezno odsotnost z dela. V času daljše odsotnosti z dela
izplača delodajalec nadomestilo plače v breme zdravstvenega
zavarovanja.
(4) Če gre za dve ali več zaporednih odsotnosti z dela zaradi iste
bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, do 30 delovnih dni,
pa traja v posameznem primeru prekinitev med eno in drugo
odsotnostjo manj kot deset delovnih dni, izplača delodajalec za čas
nadaljnje odsotnosti od prekinitve dalje, nadomestilo plače v breme
zdravstvenega zavarovanja.
(5) Delodajalec izplača v breme drugega zavezanca nadomestilo plače
tudi v drugih primerih, če je tako določeno z zakonom ali drugim
predpisom.
(6) Če delavec ne more opravljati dela zaradi višje sile, je
upravičen do polovice plačila, do katerega bi bil sicer upravičen,
če bi delal, vendar ne manj kot 70 odstotkov minimalne plače.
(7) Če s tem ali drugim zakonom oziroma na njegovi podlagi izdanim
predpisom ni določeno drugače, delavcu pripada nadomestilo plače v
višini njegove povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz
zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih
pred začetkom odsotnosti. Če delavec v obdobju zaposlitve v zadnjih
treh mesecih ni delal in je za ves čas prejemal nadomestilo plače,
je osnova za nadomestilo enaka osnovi za nadomestilo plače v
zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti. Če delavec v
celotnem obdobju zadnjih treh mesecev ni prejel niti ene mesečne
plače, mu pripada nadomestilo plače v višini osnovne plače,
določene v pogodbi o zaposlitvi. Višina nadomestila plače ne sme
presegati višine plače, ki bi jo delavec prejel, če bi delal.
(8) V primeru odsotnosti z dela delavca zaradi bolezni ali
poškodbe, ki ni povezana z delom, znaša višina nadomestila plače
delavcu, ki bremeni delodajalca, 80 odstotkov plače delavca v
preteklem mesecu za polni delovni čas.
(9) Delodajalec je delavcu dolžan izplačati nadomestilo plače za
tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost
delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela.
(10) Če delodajalec delavcem ne izplača plač in nadomestil plač v
zakonsko določenem oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, Zavod za
zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ZZZS)
izplača neposredno delavcu zapadlo neizplačano nadomestilo plače iz
tretjega oziroma četrtega odstavka tega člena, ki se izplača v
breme zdravstvenega zavarovanja. ZZZS izvede izplačilo na podlagi
zahteve delodajalca, ki jo je ta dolžan vložiti v osmih dneh po
preteku meseca, v katerem je nadomestilo plače zapadlo v plačilo
oziroma na podlagi zahteve delavca, ki jo ta lahko vloži, če v
osemdnevnem roku ne prejme pisnega obvestila delodajalca o njeni
vložitvi. Zahtevi delodajalca mora biti priložen pisni obračun
delodajalca, iz katerega so razvidni podatki o zapadlem
neizplačanem nadomestilu plače in izjava delodajalca, da delavcu ni
izplačal nadomestila plače v zakonsko določenem oziroma pogodbeno
dogovorjenem roku. Zahtevi delavca mora biti priložen pisni obračun
delodajalca, iz katerega so razvidni podatki o zapadlem
neizplačanem nadomestilu plače. Delavec izgubi pravico do
neposrednega izplačila celotnega oziroma ustreznega dela
nadomestila plače, če mu je bila terjatev iz tega naslova v celoti
oziroma v delu poravnana pred izplačilom s strani ZZZS.
(11) Natančnejši postopek uveljavljanja izplačila nadomestila plače
in izplačila nadomestila plače na podlagi prejšnjega odstavka
določi ZZZS v splošnih aktih.
138. člen
(začasna nezmožnost zagotavljanja dela iz poslovnega
razloga)
(1) Če delodajalec začasno, vendar najdlje za čas šestih mesecev v
posameznem koledarskem letu, ne more zagotavljati dela delavcem,
lahko z namenom ohranitve zaposlitve pisno napoti delavca na
čakanje na delo doma. Pisna napotitev se lahko pošlje delavcu tudi
po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja
in uporabo nalaga delodajalec.
(2) V primeru čakanja na delo ima delavec pravico do nadomestila
plače v višini 80 odstotkov osnove iz sedmega odstavka prejšnjega
člena in dolžnost, da se odzove na poziv delodajalca na način in
pod pogoji, kot izhaja iz pisne napotitve.
(3) V času čakanja na delo v skladu s prvim odstavkom tega člena,
se je delavec dolžan izobraževati v skladu s 170. členom tega
zakona. V primeru iz prejšnjega stavka ima delavec pravico do
povračila stroškov v zvezi z delom v skladu s 130. členom tega
zakona.
139. člen
(nastanitev med delovnim razmerjem)
Če ima po pogodbi o zaposlitvi delavec dogovorjeno nastanitev kot
obliko plačila, ima pravico do nastanitve ves čas trajanja
delovnega razmerja, kot tudi v času, ko ne opravlja svojega dela in
ima pravico do nadomestila plače.
140. člen
(udeležba pri dobičku)
Delavec je lahko udeležen pri dobičku v skladu z zakonom.
141. člen
(plačilo pripravnika in delavca na usposabljanju)
(1) Pripravnik oziroma delavec, ki se usposablja oziroma uvaja v
delo, ima pravico do osnovne plače najmanj v višini 70 odstotkov
osnovne plače, ki bi jo prejel kot delavec na delovnem mestu
oziroma pri vrsti dela, za katero se usposablja.
(2) Plača pripravnika oziroma delavca, ki se usposablja oziroma
uvaja v delo, ne sme biti nižja od minimalne plače, določene z
zakonom.
4. Delovni čas
142. člen
(definicija delovnega časa)
(1) Delovni čas je efektivni delovni čas in čas odmora po 154.
členu tega zakona ter čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z
zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom.
(2) Efektivni delovni čas je vsak čas, v katerem delavec dela, kar
pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne
obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi.
(3) Efektivni delovni čas je osnova za izračun produktivnosti
dela.
143. člen
(polni delovni čas)
(1) Polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden.
(2) Z zakonom oziroma kolektivno pogodbo se lahko določi kot polni
delovni čas delovni čas, ki je krajši od 40 ur na teden, vendar ne
manj kot 36 ur na teden.
(3) Z zakonom ali drugim predpisom v skladu z zakonom ali
kolektivno pogodbo se lahko določi za delovna mesta, pri katerih
obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare,
polni delovni čas, ki traja manj kot 36 ur na teden.
(4) Če polni delovni čas ni določen z zakonom ali kolektivno
pogodbo, se šteje kot polni delovni čas delovni čas 40 ur na
teden.
144. člen
(nadurno delo)
(1) Delavec je dolžan na zahtevo delodajalca opravljati delo preko
polnega delovnega časa – nadurno delo:
– v primerih izjemoma povečanega obsega dela,
– če je potrebno nadaljevanje delovnega ali proizvodnega procesa,
da bi se preprečila materialna škoda ali nevarnost za življenje in
zdravje ljudi,
– če je nujno, da se odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi
povzročila prekinitev dela,
– če je potrebno, da se zagotovi varnost ljudi in premoženja ter
varnost prometa,
– v drugih izjemnih, nujnih in nepredvidenih primerih, določenih z
zakonom ali kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti.
(2) Delodajalec mora delavcu nadurno delo odrediti v pisni obliki
praviloma pred začetkom dela. Če zaradi narave dela ali nujnosti
opravljanja nadurnega dela ni možno odrediti nadurnega dela delavcu
pisno pred začetkom dela, se lahko nadurno delo odredi tudi ustno.
V tem primeru se pisna odreditev vroči delavcu naknadno, vendar
najkasneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem
delu.
(3) Nadurno delo lahko traja največ osem ur na teden, največ 20 ur
na mesec in največ 170 ur na leto. Delovni dan lahko traja največ
deset ur. Dnevna, tedenska in mesečna časovna omejitev se lahko
upošteva kot povprečna omejitev v obdobju, določenem z zakonom ali
kolektivno pogodbo, in ne sme biti daljše od šestih mesecev.
(4) Nadurno delo lahko s soglasjem delavca traja tudi preko letne
časovne omejitve iz prejšnjega odstavka, vendar skupaj največ 230
ur na leto. V primeru vsakokratne odreditve nadurnega dela, ki
presega 170 ur na leto, mora delodajalec pridobiti pisno soglasje
delavca.
(5) V primeru odklonitve pisnega soglasja iz prejšnjega odstavka,
delavec ne sme biti izpostavljen neugodnim posledicam v delovnem
razmerju.
145. člen
(dodatno delo v primerih naravne ali druge nesreče)
Delavec je dolžan opravljati delo preko polnega ali dogovorjenega
krajšega delovnega časa v skladu s pogodbo o zaposlitvi ali druga
dela v zvezi z odpravljanjem ali preprečevanjem posledic, v
primerih naravne ali druge nesreče ali ko se ta nesreča neposredno
pričakuje. Tako delo lahko traja, dokler je nujno, da se rešijo
človeška življenja, obvaruje zdravje ljudi ali prepreči materialna
škoda.
146. člen
(prepoved opravljanja dela preko polnega delovnega časa)
(1) Nadurno delo po 144. členu tega zakona se ne sme uvesti, če je
delo možno opraviti v polnem delovnem času z ustrezno organizacijo
in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa z uvajanjem novih
izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev.
(2) Delodajalec ne sme naložiti dela preko polnega delovnega časa
po 144. in 145. členu tega zakona:
– delavki ali delavcu v skladu z določbami tega zakona zaradi
varstva nosečnosti in starševstva (185. člen),
– starejšemu delavcu (199. člen),
– delavcu, ki še ni dopolnil 18 let starosti,
– delavcu, kateremu bi se po pisnem mnenju izvajalca medicine dela,
oblikovanem ob upoštevanju mnenja osebnega zdravnika, zaradi takega
dela lahko poslabšalo zdravstveno stanje,
– delavcu, ki ima polni delovni čas krajši od 36 ur na teden zaradi
dela na delovnem mestu, kjer obstajajo večje nevarnosti za poškodbe
ali zdravstvene okvare v skladu s tretjim odstavkom 143. člena tega
zakona,
– delavcu, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o
pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem
zavarovanju ali drugimi predpisi.
147. člen
(dopolnilno delo)
(1) Delavec, ki dela polni delovni čas, sme izjemoma skleniti
pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom z drugim
delodajalcem, vendar največ za osem ur na teden, po poprejšnjem
soglasju delodajalcev, pri katerih je zaposlen s polnim delovnim
časom, če gre za opravljanje deficitarnih poklicev po podatkih
zavoda za zaposlovanje ali za opravljanje vzgojno-izobraževalnih,
kulturno umetniških in raziskovalnih del.
(2) Določitev načina uresničevanja pravic in obveznosti iz tega
delovnega razmerja glede na pravice in obveznosti delavca pri
delodajalcih, pri katerih je zaposlen s polnim delovnim časom, je
obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi po prejšnjem odstavku.
(3) Delavcu, ki sklene pogodbo o zaposlitvi po prvem odstavku tega
člena, ta pogodba preneha veljati v skladu s tem zakonom, po poteku
dogovorjenega časa, ali če so umaknjena soglasja delodajalcev, kjer
je delavec v delovnem razmerju s polnim delovnim časom.
148. člen
(razporejanje delovnega časa)
(1) Razporeditev in pogoji za začasno prerazporeditev delovnega
časa se določijo s pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom in
kolektivno pogodbo.
(2) Pred začetkom koledarskega oziroma poslovnega leta delodajalec
določi letni razpored delovnega časa in o tem pisno obvesti delavce
na pri delodajalcu običajen način (npr. na določenem oglasnem mestu
v poslovnih prostorih delodajalca ali z uporabo informacijske
tehnologije) in sindikate pri delodajalcu.
(3) Če delavec v času trajanja delovnega razmerja zaradi potreb
usklajevanja družinskega in poklicnega življenja predlaga drugačno
razporeditev delovnega časa, mu mora delodajalec, upoštevaje
potrebe delovnega procesa, pisno utemeljiti svojo odločitev. Pisna
utemeljitev se lahko pošlje tudi po elektronski poti na elektronski
naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec.
(4) Delodajalec mora pisno obvestiti delavce o začasni
prerazporeditvi delovnega časa najmanj en dan pred razporeditvijo
delovnega časa na pri delodajalcu običajen način.
(5) Pri enakomerni razporeditvi polni delovni čas ne sme biti
razporejen na manj kot štiri dni v tednu.
(6) Zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov je
delovni čas lahko neenakomerno razporejen. Pri neenakomerni
razporeditvi ter začasni prerazporeditvi polnega delovnega časa
delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden.
(7) Pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi
delovnega časa se upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna
obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šest mesecev.
(8) Določbe 146. člena tega zakona o prepovedi dela preko polnega
delovnega časa veljajo tudi v primeru neenakomerne razporeditve ali
prerazporeditve delovnega časa.
(9) Če sindikat oziroma svet delavcev ali delavski zaupnik pri
delodajalcu tako zahteva, ga mora delodajalec enkrat letno
obvestiti o izrabi delovnega časa, upoštevaje letni razpored
delovnega časa, o opravljanju nadurnega dela oziroma o začasni
prerazporeditvi delovnega časa.
149. člen
(preračun delovnega časa)
(1) Delavcu, ki opravlja delo v neenakomerni razporeditvi delovnega
časa ali začasni prerazporeditvi delovnega časa in ki v času pred
prenehanjem delovnega razmerja med koledarskim letom opravi več ur
dela, kot je določeno za delo s polnim delovnim časom, se na
njegovo zahtevo več opravljene ure preračunajo v delovne dni s
polnim delovnim časom.
(2) Po prejšnjem odstavku izračunani delovni dnevi se štejejo v
delavčevo delovno dobo, kot če bi jih prebil na delu. Skupna
delovna doba v koledarskem letu ne sme presegati 12 mesecev.
5. Nočno delo
150. člen
(nočno delo)
(1) Kot nočno delo se šteje delo v času med 23. in šesto uro
naslednjega dne. Če je z razporeditvijo delovnega časa določena
nočna delovna izmena, se šteje za nočno delo osem nepretrganih ur v
času med 22. in sedmo uro naslednjega dne.
(2) Delodajalec mora na zahtevo inšpektorata za delo posredovati
podatke o nočnem delu delavcev, zlasti o številu delavcev, ki
delajo ponoči več kot tretjino delovnega časa, o številu delavcev,
ki delajo ponoči na delovnem mestu, na katerem iz ocene tveganja
izhaja večja nevarnost za poškodbe ali zdravstvene okvare, o
številu delavcev, ki delajo ponoči ločeno po spolu, ter o časovni
opredelitvi nočne izmene.
151. člen
(pravice delavcev, ki delajo ponoči)
(1) Delavec, ki dela ponoči vsaj tri ure svojega dnevnega delovnega
časa oziroma delavec, ki dela ponoči vsaj tretjino polnega letnega
delovnega časa, ima pravico do posebnega varstva (v nadaljnjem
besedilu: nočni delavec).
(2) Če bi se nočnemu delavcu po mnenju izvajalca medicine dela,
oblikovanem ob upoštevanju mnenja osebnega zdravnika, zaradi takega
dela lahko poslabšalo zdravstveno stanje, ga mora delodajalec
zaposliti na ustrezno delo podnevi.
(3) Delodajalec mora nočnim delavcem zagotoviti:
– daljši dopust,
– ustrezno prehrano med delom,
– strokovno vodstvo delovnega oziroma proizvodnega procesa.
(4) Če delo, organizirano v izmenah, vključuje tudi nočno izmeno,
mora delodajalec zagotoviti njihovo periodično izmenjavo. Pri tem
sme delavec ene izmene delati ponoči najdlje en teden. V okviru
tako organiziranega dela sme delavec delati ponoči daljše časovno
obdobje le, če s takim delom izrecno pisno soglaša.
(5) Delodajalec ne sme razporediti na nočno delo delavca, ki nima
urejenega prevoza na delo in z dela.
152. člen
(omejitve dela ponoči)
(1) Delovni čas nočnega delavca ne sme v obdobju štirih mesecev
trajati povprečno več kot osem ur na dan.
(2) Delovni čas nočnega delavca, ki dela na delovnem mestu, na
katerem iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost za poškodbe ali
zdravstvene okvare, ne sme trajati več kot osem ur na dan.
153. člen
(posvetovanje s sindikatom)
Delodajalec se mora pred uvedbo nočnega dela, če se nočno delo
redno opravlja z nočnimi delavci pa najmanj enkrat letno,
posvetovati s sindikati pri delodajalcu o določitvi časa, ki se
šteje kot čas nočnega dela, o oblikah organiziranosti nočnega dela,
o ukrepih varnosti in zdravja pri delu ter o socialnih ukrepih.
6. Odmori in počitki
154. člen
(odmor med delovnim časom)
(1) Med dnevnim delom ima delavec, ki dela polni delovni čas,
pravico do odmora, ki traja 30 minut.
(2) Delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s 65. ali 67.
členom tega zakona, vendar najmanj štiri ure na dan, ima pravico do
odmora med dnevnim delovnim časom v sorazmerju s časom, prebitim na
delu.
(3) Dolžina odmora se v primeru neenakomerne razporeditve ali
začasne prerazporeditve delovnega časa določi sorazmerno dolžini
dnevnega delovnega časa.
(4) Odmor se lahko določi šele po eni uri dela in najkasneje eno
uro pred koncem delovnega časa.
(5) Čas odmora med dnevnim delom se všteva v delovni čas.
155. člen
(počitek med zaporednima delovnima dnevoma)
(1) Delavec ima v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja
nepretrgoma najmanj 12 ur.
(2) Delavec, ki mu je delovni čas neenakomerno razporejen ali
začasno prerazporejen, ima v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki
traja nepretrgoma najmanj 11 ur.
156. člen
(tedenski počitek)
(1) Delavec ima v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do
dnevnega počitka iz prejšnjega člena, pravico do počitka v trajanju
najmanj 24 neprekinjenih ur.
(2) Če mora delavec zaradi objektivnih, tehničnih in
organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, se mu
zagotovi tedenski počitek na kakšen drug dan v tednu.
(3) Minimalno trajanje tedenskega počitka, določeno v prvem
odstavku tega člena, se upošteva kot povprečje v obdobju 14
zaporednih dni.
7. Posebnosti urejanja delovnega časa, nočnega dela, odmorov in
počitkov
157. člen
(posebnosti za nekatere kategorije delavcev)
Delavec in delodajalec lahko v pogodbi o zaposlitvi drugače, ne
glede na določbe tega zakona, uredita delovni čas, nočno delo,
odmor, dnevni in tedenski počitek, če gre za pogodbo o
zaposlitvi
– s poslovodno osebo ali prokuristom,
– z vodilnim delavcem iz 74. člena tega zakona,
– z delavcem, ki opravlja delo na domu,
če delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oziroma če si
delavec lahko razporeja delovni čas samostojno in če sta mu
zagotovljena varnost in zdravje pri delu.
158. člen
(možnosti drugačnega urejanja v zakonu ali v kolektivnih
pogodbah)
(1) Z zakonom ali kolektivnimi pogodbami na ravni dejavnosti se
lahko določi, da se časovna omejitev dnevne delovne obveznosti
nočnega delavca, določena s 152. členom tega zakona, upošteva kot
povprečna omejitev v obdobju, daljšem kot štiri mesece, vendar ne
daljšem kot šest mesecev.
(2) Z zakonom ali kolektivnimi pogodbami na ravni dejavnosti se
lahko določi, da se dnevni in tedenski počitek v povprečnem
minimalnem trajanju, kot ga določa zakon, v primerih izmenskega
dela zagotavlja v določenem daljšem časovnem obdobju, vendar ne
daljšem kot šest mesecev.
(3) V dejavnostih oziroma za delovna mesta, vrsto dela ali poklice
v primerih iz četrtega odstavka tega člena se lahko z zakonom ali
kolektivnimi pogodbami na ravni dejavnosti določi, da se dnevni ali
tedenski počitek v povprečnem minimalnem trajanju, kot je določen z
zakonom, zagotavlja v določenem daljšem časovnem obdobju, ki ne sme
biti daljše od šest mesecev.
(4) Po prejšnjem odstavku se lahko zagotovi pravica do dnevnega ali
tedenskega počitka v dejavnostih oziroma za delovna mesta, vrsto
dela ali poklice v primerih:
– kjer narava dela zahteva stalno prisotnost,
– kjer narava dejavnosti zahteva kontinuirano zagotavljanje dela
ali storitev, ali
– v primerih predvidenega neenakomernega ali povečanega obsega
dela.
(5) S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko določi, da se
v primerih, ko to narekujejo objektivni ali tehnični razlogi ali
razlogi organizacije dela, upošteva polni delovni čas po šestem
odstavku 148. člena tega zakona kot povprečna delovna obveznost v
obdobju, ki ne sme biti daljše od 12 mesecev.
8. Letni dopust
159. člen
(pridobitev pravice in minimalno trajanje letnega
dopusta)
(1) Delavec pridobi pravico do letnega dopusta s sklenitvijo
delovnega razmerja.
(2) Letni dopust v posameznem koledarskem letu ne sme biti krajši
kot štiri tedne, ne glede na to, ali dela delavec polni delovni čas
ali krajši delovni čas od polnega. Minimalno število dni letnega
dopusta delavca je odvisno od razporeditve delovnih dni v tednu za
posameznega delavca.
(3) Starejši delavec, invalid, delavec z najmanj 60-odstotno
telesno okvaro in delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje
posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske
prejemke, ima pravico do najmanj treh dodatnih dni letnega
dopusta.
(4) Delavec ima pravico do enega dodatnega dneva letnega dopusta za
vsakega otroka, ki še ni dopolnil 15 let starosti.
160. člen
(določanje daljšega trajanja letnega dopusta)
(1) Daljše trajanje letnega dopusta, kot je določeno v prejšnjem
členu, se lahko določi s kolektivno pogodbo ali pogodbo o
zaposlitvi.
(2) Delodajalec je dolžan delavce najkasneje do 31. marca pisno
obvestiti o odmeri letnega dopusta za tekoče koledarsko leto.
Delodajalec lahko delavca obvesti tudi po elektronski poti na
elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga
delodajalec.
(3) Prazniki in dela prosti dnevi, odsotnost zaradi bolezni ali
poškodbe ter drugi primeri opravičene odsotnosti z dela se ne
vštevajo v dneve letnega dopusta.
(4) Letni dopust se določa in izrablja v delovnih dneh.
(5) Kot dan letnega dopusta se šteje vsak delovni dan, ki je po
razporeditvi delovnega časa pri delodajalcu za posameznega delavca
določen kot delovni dan.
161. člen
(sorazmerni del letnega dopusta)
(1) Delavec, ki sklene delovno razmerje ali mu preneha delovno
razmerje med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu
obdobje zaposlitve krajše od enega leta, ima pravico do 1/12
letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve (v nadaljnjem besedilu:
sorazmerni del letnega dopusta).
(2) Če delavec med koledarskim letom sklene pogodbo o zaposlitvi z
drugim delodajalcem, mu je vsak delodajalec dolžan zagotoviti
izrabo sorazmernega dela letnega dopusta glede na trajanje
zaposlitve delavca pri posameznem delodajalcu v tekočem koledarskem
letu, razen če se delavec in delodajalec dogovorita drugače.
(3) Pri izračunavanju sorazmernega dela letnega dopusta se najmanj
polovica dneva zaokroži na cel dan letnega dopusta.
162. člen
(izraba letnega dopusta)
(1) Letni dopust je mogoče izrabiti v več delih, s tem, da mora en
del trajati najmanj dva tedna.
(2) Delodajalec lahko zahteva od delavca, da planira izrabo najmanj
dveh tednov letnega dopusta za tekoče koledarsko leto.
(3) Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta
v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega
koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega
dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega
leta.
(4) Delavec ima pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil
izrabljen v tekočem koledarskem letu oziroma do 30. junija
naslednjega leta zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe,
porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, do 31.
decembra naslednjega leta.
(5) Delavec, ki dela v tujini, lahko v celoti izrabi letni dopust
do konca naslednjega koledarskega leta, če je tako določeno s
kolektivno pogodbo, ki zavezuje delodajalca.
(6) Delavec, ki ima v prvem letu zaposlitve pravico do izrabe
sorazmernega dela letnega dopusta, pridobi pravico do izrabe
letnega dopusta za naslednje koledarsko leto ob začetku naslednjega
koledarskega leta.
163. člen
(način izrabe letnega dopusta)
(1) Letni dopust se izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa
ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje
njegove družinske obveznosti.
(2) Starši šoloobveznih otrok imajo pravico izrabiti najmanj teden
dni letnega dopusta v času šolskih počitnic.
(3) Delavec ima pravico izrabiti en dan letnega dopusta na tisti
dan, ki ga sam določi, o čemer mora obvestiti delodajalca
najkasneje tri dni pred izrabo.
(4) Delodajalec lahko delavcu odreče izrabo letnega dopusta po
drugem in tretjem odstavku tega člena, če bi odsotnost delavca
resneje ogrozila delovni proces.
164. člen
(neveljavnost odpovedi pravici do letnega dopusta)
Izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega
dopusta, je neveljavna. Neveljaven je tudi sporazum, s katerim bi
se delavec in delodajalec dogovorila o denarnem nadomestilu za
neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega
razmerja.
9. Druge odsotnosti z dela
165. člen
(plačana odsotnost zaradi osebnih okoliščin)
Delavec ima pravico do plačane odsotnosti z dela do skupaj največ
sedem delovnih dni v posameznem koledarskem letu zaradi osebnih
okoliščin. Za vsak posamezni primer
– lastne poroke,
– smrti zakonca ali zunajzakonskega partnerja ali smrti otroka,
posvojenca ali otroka zakonca ali zunajzakonskega partnerja,
– smrti staršev – oče, mati, zakonec ali zunajzakonski partner
starša, posvojitelj,
– hujše nesreče, ki zadane delavca,
ima delavec pravico do plačane odsotnosti z dela najmanj en delovni
dan.
166. člen
(odsotnost z dela zaradi praznovanja)
(1) Delavec ima pravico do odsotnosti z dela ob praznikih Republike
Slovenije, ki so določeni kot dela prosti dnevi, in ob drugih, z
zakonom določenih dela prostih dnevih.
(2) Pravica iz prejšnjega odstavka se delavcu lahko omeji, če
delovni oziroma proizvodni proces poteka nepretrgano ali narava
dela zahteva opravljanje dela tudi na praznični dan.
167. člen
(odsotnost z dela zaradi zdravstvenih razlogov)
(1) Delavec je upravičen do odsotnosti z dela v primerih začasne
nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe in v drugih
primerih, v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju.
(2) Delavec ima pravico do odsotnosti z dela zaradi darovanja krvi
na dan, ko prostovoljno daruje kri. V tem primeru izplača
delodajalec nadomestilo plače delavcu v breme zdravstvenega
zavarovanja.
168. člen
(odsotnost z dela zaradi opravljanja funkcije ali obveznosti po
posebnih zakonih)
Pravico do odsotnosti z dela ima delavec zaradi opravljanja
neprofesionalne funkcije, v katero je izvoljen na neposrednih
državnih ali lokalnih volitvah, volitvah v Državni svet Republike
Slovenije, funkcije oziroma dolžnosti, na katero je imenovan s
strani sodišča, delavec, ki sodeluje v Ekonomsko socialnem svetu
ali v organih, ki so na podlagi zakona sestavljeni iz predstavnikov
socialnih partnerjev, ter delavec, ki je pozvan k opravljanju
obrambnih dolžnosti, vojaške dolžnosti, vključno z usposabljanjem v
pogodbeni rezervi Slovenske vojske, ter dolžnosti zaščite,
reševanja in pomoči v skladu z zakonom, razen v primeru vpoklica na
obvezno ali prostovoljno služenje vojaškega roka, opravljanja
nadomestne civilne službe oziroma usposabljanja za opravljanje
nalog v rezervni sestavi policije, vpoklica pogodbenega pripadnika
rezervne sestave Slovenske vojske k opravljanju vojaške službe v
miru ter poziva ali napotitve na opravljanje nalog zaščite,
reševanja in pomoči pogodbenega pripadnika Civilne zaščite, ali mu
je odrejeno ali predlagano, naj sodeluje ali nudi pomoč upravnemu
ali sodnemu organu ali je iz drugih razlogov brez krivde poklican k
sodelovanju z upravnim ali sodnim organom.
10. Obveznost opravljanja drugega dela zaradi izjemnih
okoliščin
169. člen
(sprememba dela zaradi naravnih ali drugih nesreč)
V primerih naravnih ali drugih nesreč, če se taka nesreča pričakuje
ali v drugih izjemnih okoliščinah, ko je ogroženo življenje in
zdravje ljudi ali premoženje delodajalca, se lahko vrsta ali kraj
opravljanja dela, določenega s pogodbo o zaposlitvi, začasno
spremenita tudi brez soglasja delavca, vendar le, dokler trajajo
take okoliščine.
11. Izobraževanje
170. člen
(izobraževanje delavcev)
(1) Delavec ima pravico in dolžnost do stalnega izobraževanja,
izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega
procesa, z namenom ohranitve oziroma širitve sposobnosti za
opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ohranitve zaposlitve ter
povečanja zaposljivosti.
(2) Delodajalec je dolžan zagotoviti izobraževanje, izpopolnjevanje
in usposabljanje delavcev, če tako zahtevajo potrebe delovnega
procesa ali če se je z izobraževanjem, izpopolnjevanjem ali
usposabljanjem možno izogniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz
razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga. V skladu s potrebami
izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja delavcev ima
delodajalec pravico delavca napotiti na izobraževanje,
izpopolnjevanje in usposabljanje, delavec pa ima pravico, da sam
kandidira.
(3) Trajanje in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank
med izobraževanjem in po njem se določijo s pogodbo o izobraževanju
oziroma s kolektivno pogodbo.
(4) Če delodajalec napoti delavca na izobraževanje, izpopolnjevanje
in usposabljanje iz razlogov iz drugega odstavka tega člena, nosi
stroške tega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja
delodajalec.
171. člen
(pravica do odsotnosti z dela zaradi izobraževanja)
(1) Delavec, ki se izobražuje, izpopolnjuje ali usposablja v skladu
s prejšnjim členom, kot tudi delavec, ki se izobražuje,
izpopolnjuje ali usposablja v lastnem interesu, ima pravico do
odsotnosti z dela zaradi priprave oziroma opravljanja izpitov.
(2) Če s kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi ali posebno
pogodbo o izobraževanju pravica iz prejšnjega odstavka ni
podrobneje določena, ima delavec pravico do odsotnosti z dela ob
dnevih, ko prvič opravlja izpite.
(3) Če se delavec izobražuje, izpopolnjuje ali usposablja v skladu
s prejšnjim členom, ima pravico do plačane odsotnosti z dela po
prejšnjem odstavku.
12. Disciplinska odgovornost
172. člen
(disciplinska odgovornost, sankcije)
(1) Delavcu, ki krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega
razmerja, lahko delodajalec v primeru ugotovljene disciplinske
odgovornosti izreče opomin ali druge disciplinske sankcije, kot so
npr. denarna kazen ali odvzem bonitet, če so določene v kolektivni
pogodbi na ravni dejavnosti.
(2) Disciplinska sankcija ne sme trajno spremeniti delovno pravnega
položaja delavca.
(3) Sklep delodajalca o izrečeni denarni kazni, zoper katerega
delavec ni zahteval arbitražnega ali sodnega varstva, je izvršilni
naslov, ki se izvrši po pravilih, ki veljajo za sodno izvršbo.
173. člen
(izjava o očitanih kršitvah)
Pred izrekom disciplinske sankcije mora delodajalec delavca pisno
seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti, da se v razumnem
roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, o njih izjavi,
razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od
delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči.
174. člen
(vloga sindikata, sveta delavcev oziroma delavskega
zaupnika)
V disciplinskem postopku lahko po pooblastilu delavca sodeluje
sindikat, če delavec ni član sindikata, pa svet delavcev oziroma
delavski zaupnik.
175. člen
(odločitev o disciplinski odgovornosti)
(1) Odločitev o disciplinski odgovornosti mora biti izražena v
pisni obliki in vročena osebi, na katero se nanaša.
(2) Delodajalec mora odločitev o disciplinski odgovornosti
obrazložiti.
176. člen
(zastaranje)
(1) Delodajalec mora odločiti o disciplinski odgovornosti delavca
najkasneje v enem mesecu od dneva, ko je izvedel za kršitev oziroma
najkasneje v treh mesecih od dneva, ko je bila kršitev
storjena.
(2) Izvršitev disciplinske sankcije zastara v 30 dneh po vročitvi
odločitve o disciplinski odgovornosti.
13. Odškodninska odgovornost
177. člen
(odškodninska odgovornost delavcev)
(1) Delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude
malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti.
(2) Če povzroči škodo več delavcev, je vsak izmed njih odgovoren za
tisti del škode, ki ga je povzročil.
(3) Če za vsakega delavca ni mogoče ugotoviti, kolikšen del škode
je povzročil, so vsi delavci enako odgovorni in povrnejo škodo v
enakih delih.
(4) Če je več delavcev povzročilo škodo z naklepnim kaznivim
dejanjem, so za škodo solidarno odgovorni.
178. člen
(zmanjšanje odškodnine ali oprostitev plačila
odškodnine)
Odškodnina se lahko zmanjša ali se delavca lahko oprosti njenega
plačila, če je zmanjšanje ali oprostitev plačila primerna glede na
njegovo prizadevanje za odpravo škode, odnos do dela ali njegovo
gmotno stanje.
179. člen
(odškodninska odgovornost delodajalca)
(1) Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu
jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega
prava.
(2) Odškodninska odgovornost delodajalca se nanaša tudi na škodo,
ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz
delovnega razmerja.
180. člen
(pavšalna odškodnina)
Če bi ugotavljanje višine dejanske škode povzročilo nesorazmerne
stroške, se odškodnina lahko odmeri v pavšalnem znesku, določenem s
kolektivno pogodbo, razen v primerih iz 8. člena tega zakona.
IV. VARSTVO NEKATERIH KATEGORIJ DELAVCEV
1. Varstvo žensk
181. člen
(prepoved opravljanja podzemnih del)
(1) Delavke ne smejo opravljati podzemnih del v rudnikih.
(2) Prepoved iz prejšnjega odstavka ne velja za delavke:
– ki so vodilne osebe oziroma vodijo delovne enote in imajo
pooblastila za samostojne odločitve,
– ki morajo zaradi strokovnega izobraževanja opraviti določen čas
prakse na podzemnih delih v rudnikih,
– ki so zaposlene v zdravstvenih in socialnih službah in v drugih
primerih, ko morajo odhajati na podzemna dela v rudnik zaradi
opravljanja del, ki niso fizična.
2. varstvo delavcev zaradi nosečnosti in starševstva
182. člen
(splošno)
(1) Delavci imajo zaradi nosečnosti in starševstva pravico do
posebnega varstva v delovnem razmerju.
(2) V primeru spora v zvezi z uveljavljanjem posebnega varstva
zaradi nosečnosti in starševstva po tem zakonu, je dokazno breme na
strani delodajalca.
(3) Delodajalec mora delavcem omogočiti lažje usklajevanje
družinskih in poklicnih obveznosti.
183. člen
(varstvo podatkov v zvezi z nosečnostjo)
V času trajanja delovnega razmerja delodajalec ne sme zahtevati ali
iskati kakršnihkoli podatkov o nosečnosti delavke, razen če to sama
dovoli zaradi uveljavljanja pravic v času nosečnosti.
184. člen
(prepoved opravljanja del v času nosečnosti in v času
dojenja)
(1) V času nosečnosti in ves čas, ko doji otroka, delavka ne sme
opravljati del, ki bi lahko ogrozila njeno zdravje ali zdravje
otroka zaradi izpostavljenosti dejavnikom tveganja ali delovnim
pogojem, ki se določijo s podzakonskim aktom.
(2) Če delavka v času nosečnosti in ves čas, ko doji otroka,
opravlja delo, pri katerem je izpostavljena dejavnikom tveganja,
postopkom in delovnim pogojem, ki se podrobneje določijo s
podzakonskim aktom, mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe z
začasno prilagoditvijo pogojev dela ali prilagoditvijo delovnega
časa, če iz ocene tveganja izhaja nevarnost za njeno zdravje in
zdravje otroka.
(3) Če delavka opravlja delo po prvem ali drugem odstavku tega
člena, pa se z začasno prilagoditvijo pogojev dela ali
prilagoditvijo delovnega časa ni možno izogniti nevarnosti za
zdravje delavke ali zdravje otroka, mora delodajalec zagotoviti
delavki opravljanje drugega ustreznega dela. Delavka je dolžna
opravljati drugo ustrezno delo in ima pravico do plače, kot da bi
opravljala svoje delo, če je to zanjo ugodnejše.
(4) Če delodajalec delavki ne zagotovi drugega ustreznega dela po
prejšnjem odstavku, ji mora v času, ko je delavka iz tega razloga
odsotna z dela, zagotoviti nadomestilo plače v skladu s prvim,
drugim, sedmim in devetim odstavkom 137. člena tega zakona.
(5) Podzakonski akt, v katerem se podrobneje določijo dejavniki
tveganja in delovni pogoji iz prvega odstavka tega člena, ter
dejavniki tveganja, postopki in delovni pogoji iz drugega odstavka
tega člena, izda minister, pristojen za delo, v soglasju z
ministrom, pristojnim za zdravje.
185. člen
(varstvo v času nosečnosti in starševstva v zvezi z nočnim in
nadurnim delom)
(1) Delavcu, ki neguje otroka, starega do treh let, se lahko naloži
opravljanje nadurnega dela ali dela ponoči samo z njegovim
predhodnim pisnim soglasjem.
(2) Delavka v času nosečnosti in še eno leto po porodu oziroma ves
čas, ko doji otroka, ne sme opravljati nadurnega dela ali dela
ponoči, če iz ocene tveganja zaradi takega dela izhaja nevarnost za
njeno zdravje ali zdravje otroka.
(3) Enemu od delavcev – staršev, ki neguje in varuje otroka,
mlajšega od sedem let ali hudo bolnega otroka ali otroka, ki
potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo
družinske prejemke, in ki živi sam z otrokom, se sme naložiti, da
opravlja nadurno delo ali delo ponoči, samo z njegovim predhodnim
pisnim soglasjem.
186. člen
(starševski dopust)
(1) Delodajalec je dolžan zagotavljati pravico do odsotnosti z dela
ali krajšega delovnega časa delavcu zaradi izrabe starševskega
dopusta, določenega z zakonom.
(2) Delavec je dolžan delodajalca obvestiti o začetku in načinu
izrabe pravic iz prejšnjega odstavka v roku 30 dni pred začetkom
izrabe pravic, razen če zakon, ki ureja starševski dopust, ne
določa drugače.
(3) Po prenehanju starševskega dopusta mora delodajalec delavcu
omogočiti, da začne opravljati delo pod pogoji iz pogodbe o
zaposlitvi.
(4) Pravice, ki jih je delavec pridobil ali so se izboljšale med
odsotnostjo z dela zaradi starševskega dopusta, delavec lahko
uveljavi takoj, ko začne opravljati delo, če jih ni mogel
uveljaviti med odsotnostjo, kar mu mora delodajalec omogočiti.
187. člen
(nadomestilo plače)
Delavec, ki izrablja starševski dopust, ima pravico do nadomestila
plače v skladu s predpisi, ki urejajo starševski dopust.
188. člen
(pravica doječe matere)
(1) Delavka, ki doji otroka, ki še ni dopolnil 18 mesecev starosti,
in dela s polnim delovnim časom, ima pravico do odmora za dojenje
med delovnim časom, ki traja najmanj eno uro dnevno.
(2) Pravica do nadomestila plače za čas odmora po prejšnjem
odstavku se uresničuje v skladu s predpisi, ki urejajo starševski
dopust.
189. člen
(drugi upravičenci)
Pravice iz četrtega odstavka 159. in iz prvega in tretjega odstavka
185. člena tega zakona ima tudi delavec, ki neguje in varuje otroka
na podlagi veljavnega izvršilnega naslova, v skladu s predpisi, ki
urejajo družinska razmerja in delavec-skrbnik za svojega varovanca,
ki ga dejansko neguje in varuje.
3. Varstvo delavcev, ki še niso dopolnili 18 let
starosti
190. člen
(splošno)
Delavci, ki še niso dopolnili 18 let starosti, uživajo v delovnem
razmerju posebno varstvo.
191. člen
(prepoved opravljanja del)
(1) Delavcu, ki še ni dopolnil 18 let starosti, se ne sme
naložiti:
– dela, ki se opravlja pod zemljo ali pod vodo,
– dela, ki objektivno presega njegove telesne in psihološke
sposobnosti,
– dela, ki vključuje škodljivo izpostavljanje dejavnikom, ki so
strupeni, karcinogeni, ki povzročajo dedne genske poškodbe ali
škodujejo nerojenemu otroku ali kako drugače kronično vplivajo na
človekovo zdravje,
– dela, ki vključuje škodljivo izpostavljanje sevanju,
– dela, ki vključuje tveganje glede nesreč, ki ga mlada oseba ne
more prepoznati ali se mu izogniti zaradi svoje nezadostne
pozornosti do varnosti ali zaradi pomanjkanja izkušenj ali
usposobljenosti,
– dela, ki vključuje tveganje za zdravje zaradi izjemnega mraza,
vročine, hrupa ali vibracij,
in ki se podrobneje določijo s podzakonskim aktom.
(2) Delavcu, ki še ni dopolnil 18 let starosti, se tudi ne sme
naložiti dela, pri katerem je izpostavljen dejavnikom tveganja in
postopkom, ter del, ki se podrobneje določijo s podzakonskim aktom,
če iz ocene tveganja izhaja nevarnost za varnost, zdravje in razvoj
delavca.
(3) V podzakonskem aktu se določijo tudi pogoji, pod katerimi lahko
delavec, ki še ni dopolnil 18 let, izjemoma opravlja dela, ki so po
prejšnjih dveh odstavkih prepovedana in sicer v primerih izvajanja
praktičnega izobraževanja v okviru izobraževalnih programov, če se
delo opravlja pod nadzorom pristojnega delavca.
(4) Podzakonski akt iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega
člena izda minister, pristojen za delo, v soglasju z ministrom,
pristojnim za zdravje.
192. člen
(delovni čas, odmor, počitek)
(1) Delovni čas delavca, ki še ni dopolnil 18 let starosti, ne sme
biti daljši od osem ur na dan in 40 ur na teden.
(2) Delavec, ki še ni dopolnil 18 let starosti, in dela najmanj
štiri ure in pol na dan, ima pravico do odmora med delovnim časom v
trajanju najmanj 30 minut.
(3) Delavec, ki še ni dopolnil 18 let starosti, ima pravico do
počitka med dvema dnevoma v trajanju najmanj 12 zaporednih ur.
(4) Delavec, ki še ni dopolnil 18 let starosti, ima pravico do
tedenskega počitka v trajanju 48 neprekinjenih ur.
193. člen
(prepoved opravljanja nočnega dela)
(1) Delavec, ki še ni dopolnil 18 let starosti, ne sme delati
ponoči med 22. uro in šesto uro naslednjega dne, v primerih
opravljanja dela s področja kulturne, umetniške, športne in
oglaševalne dejavnosti pa med 24. in četrto uro naslednjega
dne.
(2) Izjemoma se lahko odredi, da delavec, ki še ni dopolnil 18 let
starosti, dela ponoči v primeru višje sile, ko tako delo traja
določen čas in mora biti izvršeno takoj, polnoletni delavci pa niso
na razpolago v ustreznem številu.
(3) V primeru opravljanja nočnega dela delavca, ki še ni dopolnil
18 let starosti, mora delodajalec zagotoviti nadzor s strani
polnoletnega delavca.
(4) V primeru opravljanja nočnega dela delavca, ki še ni dopolnil
18 let starosti, mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezen
počitek v naslednjih treh tednih.
194. člen
(povečan letni dopust)
Delavec, ki še ni dopolnil 18 let starosti, ima pravico do letnega
dopusta, povečanega za sedem delovnih dni.
4. Varstvo invalidov
195. člen
(zaposlovanje, usposabljanje ali preusposabljanje
invalidov)
Delodajalec zagotavlja varstvo delovnih invalidov in invalidov, ki
nimajo statusa delovnega invalida, pri zaposlovanju, usposabljanju
ali preusposabljanju v skladu s predpisi o usposabljanju in
zaposlovanju invalidov in predpisi o pokojninskem in invalidskem
zavarovanju.
196. člen
(pravice delovnih invalidov)
Delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost,
mora delodajalec zagotoviti:
– opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni
zmožnosti,
– opravljanje dela s krajšim delovnim časom glede na preostalo
delovno zmožnost,
– poklicno rehabilitacijo,
– nadomestilo plače
v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
5. Varstvo starejših delavcev
197. člen
(opredelitev)
Delavci, starejši od 55 let, uživajo posebno varstvo (v nadaljnjem
besedilu: starejši delavec).
198. člen
(krajši delovni čas)
Starejši delavec lahko sklene pogodbo o zaposlitvi oziroma ima
pravico, da začne delati s krajšim delovnim časom od polnega na
istem ali drugem ustreznem delovnem mestu, če se delno upokoji.
199. člen
(omejitev nadurnega in nočnega dela)
Starejšemu delavcu delodajalec brez delavčevega pisnega soglasja ne
sme odrediti nadurnega ali nočnega dela.
V. UVELJAVLJANJE IN VARSTVO PRAVIC, OBVEZNOSTI IN ODGOVORNOSTI
IZ DELOVNEGA RAZMERJA
200. člen
(uveljavljanje pravic pri delodajalcu in sodno varstvo)
(1) Če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz
delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega
razmerja, ima pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev
odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni.
(2) Če delodajalec v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni
zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja
oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka
roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani
delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim
sodiščem.
(3) Ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih
načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o
disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30
dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev
pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem.
(4) Ne glede na rok iz drugega odstavka tega člena, lahko delavec
denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred
pristojnim delovnim sodiščem.
(5) Neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena
zakonska prepoved diskriminacije, lahko v roku 30 dni po prejemu
obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim
delovnim sodiščem.
201. člen
(alternativno reševanje sporov)
(1) Delavec in delodajalec se lahko v roku iz drugega odstavka
prejšnjega člena dogovorita tudi za reševanje spora z mediacijo. Če
mediacija ni uspešno zaključena najkasneje v roku 90 dni od
sklenitve dogovora o mediaciji, lahko delavec v nadaljnjem roku 30
dni od neuspešno zaključene mediacije uveljavlja sodno varstvo pred
delovnim sodiščem.
(2) S kolektivno pogodbo se lahko določi arbitražo za reševanje
individualnih delovnih sporov. V tem primeru mora kolektivna
pogodba določati sestavo, postopek in druga vprašanja, pomembna za
delo arbitraže.
(3) Če je s kolektivno pogodbo, ki zavezuje delodajalca in delavca,
predvidena arbitraža za reševanje individualnih delovnih sporov, se
lahko delavec in delodajalec najkasneje v roku 30 dni od poteka
roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani
delodajalca sporazumeta o reševanju spora pred arbitražo.
(4) Če arbitraža ne odloči v roku, določenem s kolektivno pogodbo,
najkasneje pa v roku 90 dni, lahko delavec v nadaljnjem roku 30 dni
zahteva sodno varstvo pred delovnim sodiščem.
202. člen
(zastaranje terjatev)
Terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let.
VI. DELOVANJE IN VARSTVO SINDIKALNIH ZAUPNIKOV
203. člen
(obveznosti delodajalca do sindikata)
Delodajalec mora sindikatu zagotoviti pogoje za hitro in učinkovito
opravljanje sindikalnih dejavnosti v skladu s predpisi, s katerimi
se varujejo pravice in interesi delavcev. Delodajalec je dolžan
sindikatu omogočiti dostop do podatkov, ki so potrebni pri
opravljanju sindikalne dejavnosti.
204. člen
(pisno obveščanje sindikata)
Kot pisno obveščanje sindikata v primerih, ki jih določa ta zakon,
se šteje tudi obveščanje sindikata po elektronski poti – z uporabo
informacijske tehnologije v skladu z ureditvijo v kolektivni
pogodbi ali dogovorom med delodajalcem in sindikatom.
205. člen
(sindikalni zaupnik)
(1) Sindikat, ki ima člane zaposlene pri določenem delodajalcu,
lahko imenuje ali izvoli sindikalnega zaupnika, ki ga bo zastopal
pri delodajalcu. Če zaupnik ni določen, zastopa sindikat njegov
predsednik.
(2) Sindikat mora obvestiti delodajalca o imenovanju oziroma
izvolitvi sindikalnega zaupnika.
(3) Sindikalni zaupnik ima pravico zagotavljati in varovati pravice
in interese članov sindikata pri delodajalcu.
(4) Sindikalni zaupnik mora izvajati sindikalno dejavnost v času in
na način, ki ne zmanjšuje učinkovitosti poslovanja delodajalca.
206. člen
(varstvo sindikalnih zaupnikov v primeru prenosa)
(1) V primeru spremembe delodajalca, sindikalni zaupnik ohrani svoj
status, če pri delodajalcu prevzemniku obstajajo pogoji za njegovo
imenovanje v skladu s kolektivno pogodbo.
(2) Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja, če so izpolnjeni
pogoji za ponovno imenovanje sindikalnega zaupnika.
(3) Sindikalni zaupnik, ki mu preneha mandat zaradi prenosa, uživa
varstvo v skladu z 207. členom tega zakona še eno leto po
prenehanju funkcije.
207. člen
(varstvo sindikalnega zaupnika in sindikalna članarina)
(1) Število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno s
112. členom tega zakona, se lahko določi v skladu s kriteriji,
dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjenimi med
delodajalcem in sindikatom.
(2) Sindikalnemu zaupniku iz prejšnjega odstavka zaradi sindikalne
dejavnosti tudi ni mogoče znižati plače ali proti njemu začeti
disciplinskega ali odškodninskega postopka ali ga kako drugače
postavljati v manj ugoden ali podrejen položaj.
(3) Na zahtevo sindikata zagotavlja delodajalec v skladu z aktom
sindikata, katerega član je delavec, tehnično izvedbo obračuna in
plačevanja sindikalne članarine za delavca.
VII. POSEBNE DOLOČBE
1. Opravljanje dela v tujini in položaj delavcev, napotenih na
delo v Republiko Slovenijo
208. člen
(splošno)
(1) V skladu s pogodbo o zaposlitvi lahko delodajalec začasno
napoti delavca na delo v tujino.
(2) Delavec lahko odkloni napotitev v tujino, če obstajajo
opravičeni razlogi, kot so:
– nosečnost,
– varstvo otroka, ki še ni dopolnil sedem let starosti,
– vzgoja in varstvo otroka, ki še ni dopolnil 15 let starosti, če
delavec živi sam z otrokom in skrbi za njegovo vzgojo in
varstvo,
– invalidnost,
– zdravstveni razlogi,
– drugi razlogi, določeni s pogodbo o zaposlitvi oziroma s
kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca.
(3) Če pogodba o zaposlitvi ne predvideva možnosti dela v tujini,
morata delodajalec in delavec skleniti novo pogodbo o zaposlitvi.
Pogodba se lahko sklene za čas dokončanja projekta oziroma za čas
dokončanja dela, ki ga napoteni delavec opravlja v tujini.
(4) Po prenehanju opravljanja dela v tujini mora delodajalec
zagotoviti delavcu vrnitev v Slovenijo.
209. člen
(pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela v tujini)
(1) Če je delavec začasno napoten na delo v tujino, mora pogodba o
zaposlitvi poleg obveznih sestavin po tem zakonu vsebovati še
določila o:
– trajanju dela v tujini,
– praznikih in dela prostih dnevih,
– minimalnem letnem dopustu,
– višini plače in valuti, v kateri se le-ta izplačuje,
– dodatnem zavarovanju za zdravstvene storitve v tujini,
– drugih prejemkih v denarju ali naravi, do katerih je delavec
upravičen za čas dela v tujini,
– načinu zagotavljanja in uresničevanja pravic v zvezi s plačilom
za delo in drugimi prejemki, ki so v skladu s predpisi države, v
kateri se delo opravlja, zagotovljeni drugače, vendar najmanj v
obsegu, kot ga zagotavlja ta zakon oziroma ugodneje,
– pogojih vrnitve v Slovenijo.
(2) Namesto določil iz četrte, pete in šeste alineje prejšnjega
odstavka, se lahko pogodba o zaposlitvi sklicuje na drug zakon,
drug predpis ali na kolektivno pogodbo, ki ureja to vprašanje.
210. člen
(položaj napotenih delavcev)
(1) Delavec, ki ga tuji delodajalec napoti na začasno delo v
Republiko Slovenijo na podlagi pogodbe o zaposlitvi po tujem pravu,
opravlja začasno delo v Republiki Sloveniji pod pogoji, določenimi
s predpisi, ki urejajo delo in zaposlovanje tujih državljanov.
(2) Delavcu iz prejšnjega odstavka mora delodajalec zagotoviti
pravice po predpisih Republike Slovenije in po določbah kolektivne
pogodbe na ravni dejavnosti, ki urejajo delovni čas, odmore in
počitke, nočno delo, minimalni letni dopust, plačo, varnost in
zdravje pri delu, posebno varstvo delavcev in zagotavljanje
enakopravnosti, če je to za delavca ugodneje.
(3) V primeru začasnih začetnih del, ki so sestavni del pogodbe o
dobavi blaga, ki ne trajajo več kot osem delovnih dni in jih
opravljajo strokovni delavci dobavitelja, se ne uporablja določba
prejšnjega odstavka v delu, ki se nanaša na minimalni letni dopust
in plačo.
(4) Določba drugega odstavka tega člena se ne uporablja v delu, ki
se nanaša na plačo, če opravljanje začasnega dela napotenih
delavcev ni daljše od enega meseca v posameznem koledarskem
letu.
(5) Določbe tretjega in četrtega odstavka tega člena se ne
uporabljajo za dejavnosti, ki so registrirane v okviru
gradbeništva.
(6) Zavod za zaposlovanje spremlja in obvešča o pogojih
zaposlovanja in dela delavcev, ki opravljajo delo v Republiki
Sloveniji po prvem odstavku tega člena.
2. Delo otrok, mlajših od 15 let, dijakov in študentov
211. člen
(delo otrok, mlajših od 15 let, dijakov in študentov)
(1) Prepovedano je delo otrok, mlajših od 15 let starosti.
(2) Otrok, ki je mlajši od 15 let starosti, lahko izjemoma, proti
plačilu, sodeluje pri snemanju filmov, pripravi in izvajanju
umetnostnih, scenskih in drugih del s področja kulturne, umetniške,
športne in oglaševalne aktivnosti.
(3) Otrok, ki je dopolnil starost 13 let, lahko opravlja lažje delo
najdalj 30 dni v posameznem koledarskem letu v času šolskih
počitnic tudi v drugih dejavnostih, na način, v obsegu in pod
pogojem, da dela, ki jih bo opravljal, ne ogrožajo njegovo varnost,
zdravje, moralo, izobraževanje in razvoj. Vrste lažjih del se
določijo s podzakonskim aktom.
(4) Otrok lahko opravlja delo po drugem in tretjem odstavku tega
člena po predhodnem dovoljenju inšpektorja za delo, ki ga le-ta
izda na podlagi zahtevka zakonitega zastopnika. Postopek in pogoji
za izdajo dovoljenja inšpektorja za delo se podrobneje določijo s
podzakonskim aktom.
(5) Podzakonski akt iz prejšnjih dveh odstavkov izda minister,
pristojen za delo, v soglasju z ministrom, pristojnim za
zdravje.
(6) Pri delodajalcu lahko dijaki in študenti, ki so dopolnili
starost 14 let, opravljajo praktično izobraževanje v okviru
izobraževalnih programov.
(7) V primerih iz drugega, tretjega in šestega odstavka tega člena,
v primerih občasnega ali začasnega opravljanja dela dijakov in
študentov ter volonterskega opravljanja pripravništva, se
uporabljajo določbe tega zakona o prepovedi diskriminacije, enaki
obravnavi glede na spol, delovnem času, odmorih in počitkih, o
posebnem varstvu delavcev, ki še niso dopolnili 18 let starosti,
ter o odškodninski odgovornosti.
212. člen
(posebne varstvene določbe)
(1) Ne glede na določbo sedmega odstavka prejšnjega člena delovni
čas otrok, mlajših od 15 let starosti, ki opravljajo lažje delo v
času šolskih počitnic, ne sme trajati več kot sedem ur na dan in 35
ur na teden. Delo otroka, ki ga opravlja v šolskem letu izven časa,
določenega za pouk, ne sme trajati več kot dve uri na dan in ne več
kot 12 ur na teden.
(2) Otrokom je v vsakem primeru prepovedano opravljati nočno delo
med osmo uro zvečer in šesto uro zjutraj.
(3) Otrokom je potrebno zagotoviti v vsakem 24-urnem obdobju dnevni
počitek najmanj 14 zaporednih ur.
3. Ekonomsko odvisna oseba
213. člen
(opredelitev)
(1) Ekonomsko odvisna oseba je samozaposlena oseba, ki na podlagi
pogodbe civilnega prava, osebno, za plačilo, samostojno in dlje
časa opravlja delo v okoliščinah ekonomske odvisnosti ter sama ne
zaposluje delavcev.
(2) Ekonomska odvisnost pomeni, da oseba najmanj 80 odstotkov
svojih letnih dohodkov pridobi od istega naročnika.
214. člen
(omejeno delovno pravno varstvo)
(1) Ekonomsko odvisni osebi je zagotovljeno omejeno delovno pravno
varstvo po tem zakonu.
(2) Če s posebnim predpisom ni določeno drugače, se zanjo
uporabljajo določbe tega zakona o:
– prepovedi diskriminacije,
– zagotavljanju minimalnih odpovednih rokov,
– prepovedi odpovedi pogodbe v primeru neutemeljenih odpovednih
razlogov,
– zagotavljanju plačila za pogodbeno dogovorjeno delo kot je
primerljivo za vrsto, obseg in kakovost prevzetega dela, upoštevaje
kolektivno pogodbo in splošne akte, ki zavezujejo naročnika ter
obveznosti plačila davkov in prispevkov,
– uveljavljanju odškodninske odgovornosti.
(3) Ekonomsko odvisna oseba je za upravičenost do omejenega delovno
pravnega varstva po prejšnjih dveh odstavkih po zaključku vsakega
koledarskega ali poslovnega leta dolžna obvestiti naročnika, od
katerega je ekonomsko odvisna, o pogojih, pod katerimi deluje, tako
da naročniku posreduje vsa dokazila in informacije, potrebne za
presojo vprašanja obstoja ekonomske odvisnosti.
VIII. INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO
215. člen
(splošno)
(1) Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb tega zakona,
podzakonskih aktov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov
delodajalca, ki urejajo delovna razmerja, opravlja inšpektorat za
delo v skladu s predpisi, ki urejajo inšpekcijsko nadzorstvo.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek lahko inšpektor za delo, da se
prepreči samovoljno ravnanje in odvrne nenadomestljiva škoda,
zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi
do poteka roka za mediacijo ali arbitražo oziroma sodno varstvo
oziroma do izvršljive arbitražne odločitve, oziroma če delavec v
sodnem postopku najkasneje ob vložitvi tožbe zahteva izdajo začasne
odredbe, do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne
odredbe.
216. člen
(posredovanje v sporu med delavcem in delodajalcem)
(1) Če delodajalec v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni
zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja
oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec oziroma delodajalec
predlaga posredovanje inšpektorja za delo v sporu.
(2) Če je posredovanje predlagal le delavec ali le delodajalec,
inšpektor za delo najprej pridobi soglasje druge stranke za
reševanje spora s posredovanjem.
(3) Inšpektor za delo lahko posreduje v sporu med delavcem in
delodajalcem z namenom, da delavec in delodajalec sporazumno rešita
spor.
(4) Inšpektor za delo lahko posreduje v sporu med delavcem in
delodajalcem vse do izvršljive arbitražne odločitve o spornem
vprašanju oziroma do odločitve sodišča prve stopnje o spornem
vprašanju.
(5) Sporazum o razrešitvi spornega vprašanja med delavcem in
delodajalcem ne sme nasprotovati morali ali prisilnim
predpisom.
(6) Sporazum o razrešitvi spora med delavcem in delodajalcem,
sklenjen v skladu z zakonom, je izvršilni naslov, ki se izvrši po
pravilih, ki veljajo za sodno izvršbo.
IX. KAZENSKE DOLOČBE
217. člen
(1) Z globo od 3.000 do 20.000 eurov se kaznuje delodajalec –
pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik,
ki samostojno opravlja dejavnost, če:
1. iskalca zaposlitve ali delavca postavlja v neenakopraven položaj
(6. člen);
2. krši prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na
delovnem mestu (7. člen);
3. pri njem opravlja delavec delo na podlagi pogodbe civilnega
prava v nasprotju z drugim odstavkom 13. člena tega zakona;
4. sklene pogodbo o zaposlitvi z osebo, ki še ni dopolnila 15. leta
starosti (21. člen);
5. sklene pogodbo o zaposlitvi z osebo, ki ne izpolnjuje pogojev za
opravljanje dela (22. člen), razen če sklene pogodbo o zaposlitvi v
skladu s tretjim odstavkom 22. člena tega zakona;
6. objavi prosto delo v nasprotju s 27. členom tega zakona;
7. ne zagotavlja varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali
trpinčenjem v skladu s prvim odstavkom 47. člena tega zakona;
8. sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas zunaj primerov iz 54.
člena tega zakona;
9. sklene eno ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas
v nasprotju s 55. členom tega zakona;
10. pri nezakonito sklenjeni pogodbi za določen čas ne upošteva
posledice iz 56. člena tega zakona;
11. napoti delavce na delo k drugemu uporabniku v nasprotju z
drugim odstavkom 59. člena tega zakona;
12. zagotavlja delo delavca uporabniku v nasprotju s 60. členom
tega zakona;
13. delavcem ne zagotavlja pravic v skladu z drugim odstavkom 75.
člena tega zakona;
14. delavcu, ki mu preneha pogodba o zaposlitvi za določen čas, ne
izplača odpravnine v skladu z 79. členom tega zakona;
15. v nasprotju s 85. členom in tretjim odstavkom 89. člena tega
zakona odpove pogodbo o zaposlitvi;
16. o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi
pisno ne obvesti sindikata, sveta delavcev oziroma delavskega
zaupnika (prvi odstavek 86. člena);
17. ne izrazi v pisni obliki redne ali izredne odpovedi pogodbe o
zaposlitvi (87. člen) ali delavcu ne vroči redne ali izredne
odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z 88. členom tega
zakona;
18. izvede postopek odpovedi večjega števila delavcev iz poslovnih
razlogov v nasprotju z 98., 99., 100., 101., 102. in 103. členom
tega zakona;
19. delavcu, ki mu odpove pogodbo o zaposlitvi, ne izplača
odpravnine v skladu s 108. členom tega zakona;
20. v nasprotju z drugim odstavkom 109. člena tega zakona izredno
odpove pogodbo o zaposlitvi;
21. delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi v nasprotju s 112., 114.,
115. in 116. členom tega zakona;
22. predstavniku delavcev, ki mu je prepovedano opravljanje dela,
ne izplača nadomestila plače v skladu s četrtim odstavkom 113.
člena tega zakona;
23. pri določitvi plače delavca ne upošteva minimuma, določenega s
posebnim zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje
delodajalca (prvi odstavek 126. člena);
24. delavcu ne zagotavlja dodatkov v skladu s 128. členom tega
zakona;
25. delavcu ne izplača regresa v skladu s 131. členom tega
zakona;
26. delavcu ne izplača odpravnine ob upokojitvi v skladu s 132.
členom tega zakona;
27. delavcu ne izplača plače ali mu ne izda pisnega obračuna v
skladu s 134. in 135. členom tega zakona;
28. pobota svojo terjatev do delavca s svojo obveznostjo plačila
brez delavčevega pisnega soglasja (drugi odstavek 136. člena);
29. delavcu ne zagotovi nadomestila plače v skladu s 137. in 138.
členom tega zakona;
30. pripravniku oziroma delavcu na usposabljanju ne izplača plače v
skladu s 141. členom tega zakona;
31. napotenim delavcem, ki začasno opravljajo delo v Republiki
Sloveniji, ne zagotovi pravic iz drugega odstavka 210. člena tega
zakona;
32. omogoči delo otrok pod 15. letom starosti, dijakov in študentov
v nasprotju z 211. in 212. členom tega zakona.
(2) Z globo od 1.500 do 8.000 evrov se kaznuje manjši delodajalec –
pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik,
ki samostojno opravlja dejavnost, če stori prekršek iz prejšnjega
odstavka.
(3) Z globo od 450 do 1.200 eurov se kaznuje delodajalec
posameznik, če stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.
(4) Z globo od 450 do 2.000 eurov se kaznuje tudi odgovorna oseba
delodajalca pravne osebe ter odgovorna oseba v državnem organu ali
lokalni skupnosti, če stori prekršek iz prvega odstavka tega
člena.
217.a člen
(1) Z globo od 1.500 do 4.000 eurov se
kaznuje delodajalec – pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik
oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost,
če:
1. pri sprejemanju splošnih aktov ne
izpolni obveznosti iz 10. člena tega zakona ali sprejme splošni akt
v nasprotju s tretjim odstavkom 10. člena tega zakona ali ne
omogoči delavcem, da se seznanijo z vsemi veljavnimi splošnimi akti
v skladu z 10. členom tega zakona;
2. pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi ravna
v nasprotju z 28. členom tega zakona;
3. ne obvesti strokovnega delavca oziroma
strokovne službe iz drugega odstavka 45. člena tega zakona o
zaposlenih za določen čas in o začasnih delavcih v skladu z drugim
odstavkom 45. člena tega zakona;
4. ne obvesti delavcev o sprejetih ukrepih
za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred
trpinčenjem na delovnem mestu v skladu z drugim odstavkom 47. člena
tega zakona;
5. naloži delavcu, ki dela krajši delovni
čas, delo preko dogovorjenega delovnega časa v nasprotju s šestim
odstavkom 65. člena tega zakona;
6. ne zagotavlja varnih delovnih pogojev
pri delu na domu (drugi odstavek 70. člena);
7. pred prenosom ne obvesti sindikatov
oziroma se ne posvetuje s sindikati v skladu s 76. členom tega
zakona;
8. določi polni delovni čas v nasprotju s
prvim odstavkom 143. člena tega zakona;
9. uvede oziroma odredi delo preko polnega
delovnega časa v nasprotju s 144. členom tega zakona;
10. odredi delo preko polnega delovnega
časa v nasprotju s 146. členom tega zakona;
11. razporedi delovni čas v nasprotju s
148. členom tega zakona;
12. ne posreduje podatkov o nočnem delu
delavcev v skladu z drugim odstavkom 150. člena tega
zakona;
13. ne zagotavlja posebnega varstva
delavcev pri delu ponoči ali ne upošteva časovnih omejitev dela
ponoči (151. in 152. člen);
14. se pred uvedbo nočnega dela ne
posvetuje s sindikatom v skladu s 153. členom tega
zakona;
15. delavcu ne zagotovi odmora med delovnim
časom, počitka med zaporednima delovnima dnevoma in tedenskega
počitka (154., 155. in 156. člen);
16. delavcu ne zagotovi pravice do letnega
dopusta v skladu s tem zakonom (tretji odstavek 66. člena, 159.
člen, tretji, četrti in peti odstavek 160. člena, 161., 162. in
163. člen);
17. delavcu ne zagotovi pravice do
odsotnosti z dela v skladu s 168. členom tega zakona;
18. izreče disciplinsko sankcijo v
nasprotju s 172. členom tega zakona;
19. v disciplinskem postopku ne ravna v
skladu s 173. členom tega zakona;
20. delavcu ne vroči odločitve o
disciplinski odgovornosti v skladu s 175. členom tega
zakona;
21. ne zagotovi pravic do posebnega varstva
delavcev, ki še niso dopolnili 18 leta starosti (192., 193. in 194.
člen);
22. ne izvršuje obveznosti do sindikata
glede zagotavljanja pogojev za dejavnost in omogočanja dostopa do
podatkov v skladu z 203. členom tega zakona;
23. po prenehanju opravljanja dela v tujini
delavcu ne zagotovi vrnitve v Slovenijo v skladu s četrtim
odstavkom 208. člena tega zakona.
(2) Z globo od 300 do 2.000 eurov se
kaznuje manjši delodajalec – pravna oseba, samostojni podjetnik
posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če
stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
(3) Z globo od 150 do 1.000 eurov se
kaznuje delodajalec posameznik, če stori prekršek iz prvega
odstavka tega člena.
(4) Z globo od 150 do 1.000 eurov se
kaznuje tudi odgovorna oseba delodajalca pravne osebe ter odgovorna
oseba v državnem organu ali lokalni skupnosti, če stori prekršek iz
prvega odstavka tega člena.
217.b člen
(1) Z globo od 750 do 2.000 eurov se
kaznuje delodajalec – pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik
oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost,
če:
1. delavcu ne izroči fotokopije prijave v
zavarovanje v 15 dneh od nastopa dela (drugi odstavek 11.
člena);
2. delavcu ne izroči pisnega predloga
pogodbe in pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom 17.
člena tega zakona;
3. ne določi pogojev za opravljanje del
delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi za posamezno delovno mesto
ali za vrsto dela v skladu z drugim odstavkom 22. člena tega
zakona;
4. ne objavi prostega dela v skladu s prvim
in četrtim odstavkom 25. člena tega zakona;
5. neizbranega kandidata ne obvesti v osmih
dneh po zaključenem postopku izbire o tem, da ni bil izbran (prvi
odstavek 30. člena);
6. delavcu ne zagotavlja vseh potrebnih
sredstev in delovnega materiala ter mu ne omogoči prostega dostopa
do poslovnih prostorov v skladu z drugim odstavkom 43. člena tega
zakona;
7. delavca z napotitvijo na delo k
uporabniku pisno ne obvesti o pogojih dela pri uporabniku in o
pravicah ter obveznostih pri uporabniku v skladu s četrtim
odstavkom 62. člena tega zakona;
8. o nameravanem organiziranju dela na domu
ne obvesti inšpekcije za delo pred začetkom dela delavca (četrti
odstavek 68. člena);
9. delavca ne obvesti o pravicah iz naslova
zavarovanja za primer brezposelnosti v primeru sporazumne odpovedi
pogodbe o zaposlitvi v skladu s tretjim odstavkom 81. člena tega
zakona;
10. delavca ne obvesti o pravnem varstvu
ali pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti v
primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu s tretjim odstavkom
87. člena tega zakona;
11. delavca ne obvesti o odmeri letnega
dopusta v skladu z drugim odstavkom 160. člena tega
zakona;
12. delavki naloži opravljanje dela v
nasprotju s 184. členom tega zakona;
13. delavcu naloži opravljanje dela v
nasprotju s 185. členom tega zakona;
14. ne zagotovi delavki, ki doji otroka, ki
še ni dopolnil 18 mesecev starosti, odmora med delovnim časom v
skladu s prvim odstavkom 188. člena tega zakona;
15. delavcu, ki še ni dopolnil 18. leta
starosti, naloži opravljanje dela v nasprotju z zakonom in posebnim
predpisom, izdanim na podlagi zakona (191. člen);
16. starejšemu delavcu brez njegovega
soglasja odredi nadurno ali nočno delo (199. člen).
(2) Z globo od 200 do 1.000 eurov se
kaznuje manjši delodajalec – pravna oseba, samostojni podjetnik
posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če
stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
(3) Z globo od 100 do 800 eurov se kaznuje
delodajalec posameznik, če stori prekršek iz prvega odstavka tega
člena.
(4) Z globo od 100 do 800 eurov se kaznuje
tudi odgovorna oseba delodajalca pravne osebe ter odgovorna oseba v
državnem organu ali lokalni skupnosti, če stori prekršek iz prvega
odstavka tega člena.
217.c člen
Z globo od 1.500 do 4.000 eurov se kaznuje
uporabnik, če:
1. uporablja delo delavcev v nasprotju z
drugim in tretjim odstavkom 59. člena tega zakona;
2. ne zagotavlja pravilnih in popolnih
podatkov iz petega odstavka 62. člena tega zakona;
3. v času opravljanja dela delavca, ki ga
je k uporabniku napotil delodajalec za zagotavljanje dela, glede
pravic in obveznosti ne upošteva določb tega zakona, kolektivnih
pogodb, ki zavezujejo uporabnika oziroma splošnih aktov uporabnika
(drugi odstavek 63. člena).
217.č člen
(pristojnost za izrekanje globe v okviru
razpona)
Prekrškovni organ lahko v postopku o
prekršku izreče globo v znesku, ki je višji od najnižje predpisane
globe, vendar znotraj predpisanega razpona.
218. do 221. člen
Črtani po 1. alineji 78. člena
ZP-F (Uradni list RS, št. 33/16).
X. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
222. do 223. člen
Črtana po 1. alineji 78. člena
ZP-F (Uradni list RS, št. 33/16).
224. člen
(urejanje pravic in obveznosti članov pogodbenih strank v
kolektivnih pogodbah)
Do ureditve v Zakonu o kolektivnih pogodbah (Uradni list RS, št.
43/06) se lahko v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti dogovorijo
pravice in obveznosti, ki niso že urejene v zakonu, le za člane
pogodbenih strank.
225. člen
(prenehanje veljavnosti podzakonskih aktov)
Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati Pravilnik o
varovanju zdravja pri delu nosečih delavk, delavk, ki so pred
kratkim rodile, ter doječih delavk (Uradni list RS, št. 82/03),
Pravilnik o varovanju zdravja otrok, mladostnikov in mladih oseb
(Uradni list RS, št. 83/08), Pravilnik o izdaji dovoljenj za delo
otrok, mlajših od 15 let (Uradni list RS, št. 60/04) ter Uredba o
ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih v organih državne
uprave (Uradni list RS, št. 32/09), uporabljajo pa se do izdaje
podzakonskih aktov na podlagi tega zakona.
226. člen
(postopno zviševanje starosti za delavce pred
upokojitvijo)
Ne glede na določbo prvega odstavka 114. člena tega zakona, uživajo
posebno varstvo pred odpovedjo delavci, ki v letu 2013 izpolnijo
pogoj starosti 54 let in 4 mesece – ženske in 55 let – moški in
delavci, ki v letu 2014 izpolnijo pogoj starosti 55 let. V
nadaljnjih treh letih do uveljavitve starosti 58 let se starost za
delavce zvišuje vsako leto za eno leto.
227. člen
(delovne knjižice)
(1) Delovne knjižice, ki so bile izdane do 1. januarja 2009,
ohranijo naravo javne listine z vpisi, ki so bili izvedeni v skladu
z do tedaj veljavnim zakonom in izvršilnim predpisom.
(2) Delodajalec obdrži v hrambi delovne knjižice, ki so na datum iz
prejšnjega odstavka pri njem v hrambi, na izrecno zahtevo delavca
pa mu jo mora proti podpisu o prejemu izročiti.
(3) Delodajalec mora takoj ob prenehanju veljavnosti pogodbe o
zaposlitvi delavcu proti potrdilu o prejemu vrniti delovno
knjižico.
(4) Če delodajalec po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v
30 dneh delavcu ne more vročiti delovne knjižice, to pošlje
pristojni upravni enoti po stalnem prebivališču delavca, če pa je
stalno prebivališče neznano, jo pošlje upravni enoti, ki je izdala
delovno knjižico.
(5) Za kršitve določb drugega in tretjega odstavka tega člena se
kaznuje delodajalec z globo, določeno v 217. členu tega zakona.
(6) Inšpektor za delo ima v skladu z 215. členom tega zakona po
opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu pravico in dolžnost z odločbo
delodajalcu odrediti, da zagotovi izvajanje tega zakona v primeru
kršitve določb drugega in tretjega odstavka tega člena.
228. člen
(postopki, začeti pred uveljavitvijo tega zakona)
(1) Disciplinski in odškodninski postopki ter postopki odpovedi
pogodbe o zaposlitvi, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, se
dokončajo v skladu z zakonom, ki je veljal do uveljavitve tega
zakona.
(2) Z dnem uveljavitve tega zakona se ustavijo začeti postopki za
izdajo soglasja ministra, pristojnega za delo, za nočno delo žensk
v industriji in gradbeništvu za leto 2013.
229. člen
(prenehanje veljavnosti zakona)
(1) Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Zakon o delovnih
razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07).
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se določbe 218., 219.,
220., 221., 222. in 223. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni
list RS, št. 42/02 in 103/07) uporabljajo do dneva uveljavitve
posebnega zakona, ki bo uredil delovna razmerja za pomorščake.
230. člen
(uveljavitev in uporaba zakona)
(1) Ta zakon začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije.
(2) Določba tretjega odstavka 59. člena tega zakona se začne
uporabljati eno leto po uveljavitvi tega zakona.
(3) Določbe tretjega do sedmega odstavka 79. člena tega zakona se
uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi, ki so sklenjene za določen čas
po uveljavitvi tega zakona.
(4) Določbe desetega odstavka 137. člena tega zakona se začnejo
uporabljati 90 dni po uveljavitvi tega zakona in se uporabljajo za
čas odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače v breme
zdravstvenega zavarovanja po začetku uporabe teh določb.
Zakon o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev – ZZSDT
(Uradni list RS, št. 47/15) vsebuje še naslednjo prehodno in končno
določbo:
76. člen
(prehodna določba k Zakonu o delovnih razmerjih)
(1) Ne glede na četrto alinejo prvega odstavka 54. člena zakona se
lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas tudi v primeru, če
gre za zaposlitev tujca ali osebe brez državljanstva, ki ima
delovno dovoljenje, izdano na podlagi ZZDT-1 (razen v primeru
osebnega delovnega dovoljenja), do poteka veljavnosti delovnega
dovoljenja.
(2) Ne glede na drugi odstavek 119. člena zakona pogodba o
zaposlitvi, ki jo sklene tujec ali oseba brez državljanstva,
preneha veljati po samem zakonu tudi z dnem prenehanja veljavnosti
delovnega dovoljenja, izdanega na podlagi ZZDT-1.
82. člen
(uveljavitev zakona)
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije, uporabljati pa se začne 1. septembra 2015.
Zakon o spremembah in dopolnitvah pomorskega zakonika – PZ-F
(Uradni list RS, št. 33/16) vsebuje še naslednjo končno
določbo:
79. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije.
Zakon o dopolnitvah zakona o delovnih
razmerjih – ZDR-1A (Uradni list RS, št. 52/16) vsebuje še naslednji
prehodni in končno določbo:
PREHODNI IN KONČNA
DOLOČBA
2. člen
(dodatek za delovno dobo)
Delavci, ki so ob uveljavitvi Zakona o
delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13) ohranili dodatek za
delovno dobo najmanj v višini 0,5 odstotka od osnovne plače za
vsako izpolnjeno leto delovne dobe in so ga v tej višini imeli do
uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Pomorskega zakonika
(Uradni list RS, št. 33/16; v nadaljnjem besedilu: PZ-F), ohranijo
tak dodatek tudi po uveljavitvi PZ-F, razen če je s kolektivno
pogodbo na ravni dejavnosti določeno drugače.
3. člen
(ekonomsko odvisne osebe)
Določbe 213. in 214. člena Zakona o
delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15
– ZZSDT in 33/16 – PZ-F) se uporabljajo do uveljavitve zakona, ki
bo urejal delo in varstvo ekonomsko odvisnih oseb.
4. člen
(začetek veljavnosti)
Ta zakon začne veljati naslednji dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.