Iz sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe sodišč/Davčni
postopek/Upravno sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
UPRAVNO
SODIŠČE
Sodba
Upr. sodišča, številka: I U 1754/2016-18
Datum:
14.06.2017
ODMERA DAVKA OD
NENAPOVEDANIH DOHODKOV – Uvedba postopka za eno ali več let v
obdobju zadnjih 10 let in zastaranje
IZREK:
I.
Tožbi se ugodi in se
2. točka izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije št. DT
071-3/2016-2 z dne 28. 9. 2016 odpravi ter se zadevo v tem delu
vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.
II.
Tožena stranka je
dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15 EUR v
roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi
zamudnimi obrestmi.
Predmet spora:
1. Prvostopenjski organ je z
izpodbijano odločbo v točki 1 izreka ugotovil, da ne obdeluje
osebnih podatkov v evidenci finančnih preiskav o tožniku za leto
2015 in pred navedenim letom (točka 1 izreka), da ne ugodi vlogi
tožnika za izdajo potrdila o obdelavi podatkov in dopustitvi
vpogleda v osebne podatke ter njihovega kopiranja v evidenci
finančnih preiskav, ki se nanašajo na leto 2006 (točka 2 izreka),
ter da tožnik trpi svoje stroške postopka, ki jih ima zaradi tega
postopka (točka 3 izreka).
2. V obrazložitvi izpodbijane
odločbe prvostopenjski organ navaja, da je tožnik v vlogi prosil,
naj mu Finančna uprava RS v 15 dneh omogoči vpogled v katalog
evidence finančnih preiskav ter potrdi, ali se v tej evidenci v
zvezi z njim obdelujejo podatki ali ne, ter mu za leto 2006 in
pretekla leta omogoči vpogled v osebne podatke iz te zbirke, ki se
nanašajo nanj. Po vpogledu v evidenco finančnih preiskav
prvostopenjski organ ugotavlja, da za tožnika ne obdeluje oziroma
vodi evidence o osebnih podatkih za obdobje pred letom 2006. Tožnik
pa je želel med drugim vpogledati tudi v evidenco preiskav za leto
2006. Prvostopenjski organ se pri svoji zavrnitvi zahtevka sklicuje
na tretjo alinejo prvega odstavka 78. člena Zakona o finančni
upravi (v nadaljevanju ZFU), ki določa, da ima oseba pravico do
seznanitve s svojimi podatki v evidencah iz finančnih preiskav po
pravnomočno končanem postopku inšpekcijskega nadzora, če pa
postopek inšpekcijskega nadzora ni bil začet, pa po zastaranju
pravice do odmere davka. Po določbi 68.a člena Zakona o davčnem
postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) se uvede postopek odmere davka od
nenapovedanih dohodkov za eno ali več koledarskih let, v obdobju
zadnjih desetih let pred letom, v katerem je bil ta postopek
uveden. Pri tožniku postopek odmere po 68.a členu ZDavP-2 za leto
2006 ni začet, vendar pa v skladu z navedeno določbo odmera po 68.a
členu ZDavP-2 za leto 2006 še ni zastarala, zato se vlogi tožnika
po vpogledu v evidenco finančnih preiskav za leto 2006 ne
ugodi.
3. Tožnik se je zoper
prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je
pritožbo zavrnil.
4. Tožnik v tožbi očita procesno
kršitev drugostopenjskemu organu, ker mu ni poslal dopisa, s
katerim je prvostopenjski organ odstopil spis drugostopenjskemu
organu. Nadalje navaja, da je Zakon o varstvu osebnih podatkov (v
nadaljevanju ZVOP-1) neskladen z Direktivo Evropskega parlamenta in
sveta 95/46/ES z dne 24. 10. 1995 o varstvu posameznikov pri
obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku podatkov, saj je
omejitev pravice dopustna zaradi pomembnega finančnega interesa
države članice EU, vključno z davčnimi zadevami. Zakonodajalec pa
pri sprejemanju ZVOP-1 ni sledil direktivi, saj v 36. členu tega
zakona ni predpisano, da bi moralo iti za pomemben finančni interes
države na področju davkov, ampak očitno zadostuje kakršenkoli
interes, zato ZVOP-1 ni usklajen s pravnim redom EU. S tem v zvezi
tožnik predlaga, naj naslovno sodišče Sodišču EU postavi predhodno
vprašanje glede skladnosti 36. člena ZVOP-1 s citirano direktivo.
Nadalje tožnik navaja, da je zavrnitev vpogleda v podatke in
fotokopiranje nezakonita, ker je njegova davčna obveznost za leto
2006 že zastarala. 68.a člen ZDavP-2, ki ureja davek od
nenapovedanih dohodkov, ima posebne določbe o zastaranju, in sicer
je v tretjem odstavku 68.a člena določeno: »Postopek po tem členu
se uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih deset let
pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden«. Vendar je treba
upoštevati, da je to določilo začelo veljati 1. 1. 2014, pred tem
pa je veljal peti odstavek 68. člena ZDavP-2, ki je glede
zastaranja predpisoval naslednje: »Postopek za odmero davka po tem
odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju
zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden«.
Navedeno pa pomeni, da se je zastaralni rok 1. 1. 2014 podaljšal,
vendar pa se zastaralni rok po ustaljeni upravno sodni praksi
Vrhovnega sodišča ne more podaljšati za davčne obveznosti, ki so že
zastarale. To bi namreč pomenilo, da bi se davčni dolg, ki je že
prenehal, ponovno vzpostavil. Zato niso utemeljene navedbe v
izpodbijani odločbi, češ da obveznost za leto 2006 še ni zastarala,
kajti davka od nenapovedanih dohodkov po petem odstavku 68. člena
ZDavP-2 ne bi bilo več mogoče odmeriti že leta 2012. Možnost odmere
davka za leto 2006 pa je že ugasnila in to že pred sprejeto
spremembo zakona. Leta 2012 je namreč veljal petletni zastaralni
rok, ki je omogočal, da se je davek od nenapovedanih dohodkov
odmeril za leto 2011, 2010, 2009, 2008 in 2007. Desetletno
zastaralno obdobje se bo v celoti lahko uporabljalo, ko bo poteklo
predhodno obdobje. Neutemeljena je argumentacija drugostopenjskega
organa, češ da 68.a člen ZDavP-2 ni posegel v samo pravico do
odmere. Za uporabo tretjega odstavka 68.a člena ZDavP-2 je povsem
vseeno, ali je obveznost že nastala ali ni, pomembno je le, ali je
minil petletni zastaralni rok po petem odstavku 68. člena ZDavP-2,
ki teče od uvedbe postopka. Če namreč davčni organ postopka zaradi
poteka zastaralnega roka več ne more voditi, tudi davka ne more
odmeriti. Če je prenehala pristojnost države, da vodi postopek, v
katerem bo odmerila obveznost, se ta naknadno ne more obuditi.
Razlaga tožene stranke tudi različno obravnava zavezance, kajti
tistim, katerih postopki so se začeli pred 1. 1. 2014, davka od
nenapovedanih dohodkov za leto 2006 ni več mogoče odmeriti zaradi
zastaranja, ostalim pa ga je po oceni tožene stranke očitno mogoče,
to pa je kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave Republike
Slovenije (v nadaljevanju URS). Tožena stranka bi morala ZFU
razlagati na ustavno skladen način, popolnoma enaka dolžnost pa
velja tudi za sodišče, ki odloča o zadevi. Razen tega je stališče
Ustavnega sodišča, da pravni predpisi ne smejo za nazaj povečevati
obveznosti oziroma jih na novo konstituirati in sploh naslovnikom
pravnih norm oteževati pravnega položaja na podlagi dejstev, ki so
se zgodila v preteklosti. V letu 2006 68.a člen ZDavP-2 še ni
veljal, zato tudi ni veljala določba o tem, da obveznosti zastarajo
v 10 letih, ampak je določal 5 letni zastaralni rok. To pomeni, da
10 letnega zastaralnega obdobja ni mogoče uporabiti za dejstva,
nastala pred 1. 1. 2014. Razen tega tožnik tudi meni, da je
neustavna tretja alineja 78. člena ZFU, ker prekomerno posega v
ustavno pravico iz tretjega odstavka 38. člena URS, ki določa, da
ima vsakdo pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se
nanašajo nanj in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi.
Popolnoma logično je, da potencialna odmera davka ne more biti
ogrožena, če se davčni organ ne odloči za začetek postopka.
Zakonska ureditev, po kateri se osebi onemogoči seznanitev kar z
vsemi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, ne da bi se ugotovilo,
ali res obstaja konkreten javni interes za konkreten podatek, je v
nasprotju s tretjim odstavkom 38. člena URS v zvezi z 2. in 15.
členom URS. Razen tega je prvostopenjski organ zavrnil tudi
zahtevek za izdajo potrdila, ali se osebni podatki za leto 2006 v
evidenci finančnih preiskav v zvezi s tožnikom obdelujejo ali ne.
Pri tem se sklicuje na tretjo alinejo 78. člena ZFU, kjer pa je
predpisano, da ima oseba pravico do seznanitve s svojimi osebnimi
podatki iz evidenc finančnih preiskav po pravnomočno končanem
postopku inšpekcijskega nadzora, če pa postopek inšpekcijskega
nadzora ni bil začet, pa po zastaranju pravice do odmere davka. Ta
določba torej z ničemer ne omejuje pravice do seznanitve, ali se
podatki o posamezniku v evidenci finančnih preiskav obdelujejo ali
ne. Tretja alineja 78. člena ZFU omejuje pravico do seznanitve z
osebnimi podatki, ne pa pravico do podatka, ali je evidenca sploh
vzpostavljena. Razen tega je v drugostopenjski odločbi napačno
navedeno, da se s tožbo izpodbija drugostopenjsko odločbo, čeprav
se zaradi prvega in drugega odstavka 2. člena Zakona o upravnem
sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne more, saj se s to odločbo ni
odločilo o tožnikovi pravici, ampak je organ pritožbo zavrnil.
Tožnik predlaga, naj sodišče 2. točko izreka prvostopenjske odločbe
odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek,
zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z
zakonskimi zamudnimi obrestmi.
5. Tožena stranka v odgovoru na
tožbo navaja, da je odstopni dopis prvostopenjskega organa
drugostopenjskemu organu le običajen spremni dopis, kjer je
prvostopenjski organ podal še kratko obrazložitev o pravnih vidikih
problematike. Ta dopis ni služil kot dokaz za dokazovanje pravno
relevantnih dejstev. Tožena stranka ni pristojna za presojanje
skladnosti slovenske zakonodaje s pravnim redom EU. V pritožbenem
postopku je upravičena in zavezana spoštovati 78. člen ZFU tak, kot
je. Tožena stranka tudi meni, da je prvostopenjski organ ravnal
pravilno, ko je štel, da do zastaranja ni prišlo. Tožena stranka ni
pristojna za presojanje skladnosti 78. člena ZFU z URS, zato se do
argumentacije tožeče stranke v zvezi s tem posebej ne opredeljuje.
Prvostopenjski organ zavrnitve zahteve za pridobitev potrdila po
naravi stvari ni mogel razložiti drugače, kot z isto argumentacijo,
ki velja za zavrnitev vpogleda in kopiranja. Omejitev pravice iz
ZFU se razteza na celotni 30. člen ZVOP-1, ker gre za enovito
pravico. Pravica do potrdila ter vpogleda in kopij je urejena v
isti, to je drugi alineji prvega odstavka 30. člena ZVOP-1, kar
dodatno utemeljuje enotno aplikacijo omejitve pravice. Pravni pouk
pa ni vplival na pravico tožeče stranke do pravnega sredstva.
Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.
6. Sodišče je v upravni spor
pritegnilo tudi prvostopenjski organ kot stranko z interesom, ki pa
na tožbo ni odgovorila.
7. Tožeča stranka v
pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2017 še dodatno utemeljuje, zakaj
meni, da so njena stališča iz tožbe utemeljena.
K točki I izreka:
8. Tožba je
utemeljena.
9. V obravnavani zadevi je
relevantno določilo 78. člena ZFU, ki med drugim določa, da ima
oseba pravico do seznanitve s svojimi podatki v evidencah iz 4.
točke drugega odstavka 60. člena tega zakona po pravnomočno
končanem postopku inšpekcijskega nadzora, če pa postopek
inšpekcijskega nadzora ni bil začet, pa po zastaranju pravice do
odmere davka (3. alineja 78. člena ZFU). 4. točka drugega odstavka
60. člena ZFU se namreč nanaša na evidenco finančnih preiskav, prav
ta evidenca pa je tista, za katero je tožnik zahteval, da se mu
omogoči vpogled, pri čemer je v tem upravnem sporu sporno to, da je
tožniku prvostopenjski organ zavrnil vlogo za izdajo potrdila o
obdelavi podatkov in dopustitvi vpogleda v osebne podatke ter
njihovega kopiranja v evidenci finančnih preiskav, ki se nanašajo
na leto 2006. Pri tem se prvostopenjski organ sklicuje na to, da
odmera po 68.a členu ZDavP-2 za leto 2006 še ni zastarala in zato
vlogi ni bilo ugodeno. V tem upravnem sporu je torej sporno
vprašanje med strankama, ali pravica do odmere davka za leto 2006 v
resnici ni zastarala, kot navaja prvostopenjski organ, in s čimer
se strinja tudi tožena stranka.
10. Prvostopenjski organ se pri
navedbi, da pravica za odmero davka za leto 2016 še ni zastarala,
sklicuje na določilo 68.a člena ZDavP-2. Tretji odstavek 68.a člena
ZDavP-2 sicer res določa, da se postopek po tem členu uvede za eno
ali več koledarskih let v obdobju zadnjih desetih let pred letom, v
katerem je bil ta postopek uveden. Vendar pa se s tem v zvezi
postavlja vprašanje, ali se postopek po tem členu lahko uvede za
tista koledarska leta, ko je davčni organ zaradi zastaranja že
izgubil pravico začeti postopek za odmero davka. V konkretnem
primeru je sporno leto 2006. V letu 2006 še ni veljala novela
Zakona o davčnem postopku (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona
o davčnem postopku, Uradni list RS št. 111/2013, v nadaljevanju
ZDavP-2G). Tedaj je veljal v zvezi s pravico davčnega organa do
odmere davka še peti odstavek 68. člena ZDavP-2 (ta v času
izpodbijane odločbe ni več veljal), ki je med drugim določal:
»Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali
več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem
je bil ta postopek uveden«. Če se sedaj za konkreten primer postavi
hipotetično vprašanje, ali bi imel davčni organ pravico odmeriti
davek za leto 2006 v letu 2012, bi bil odgovor nikalen, saj je bil
ZDavP-2G objavljen v Uradnem listu RS šele 17. 12. 2013, veljati pa
je začel šele 1. 1. 2014. Tako je denimo že v letu 2012 in 2013
prenehala pravica davčnega organa do odmere davka za leto 2006 in
ta pravica z uveljavitvijo ZDavP-2G ne more ponovno »oživeti«.
Tretji odstavek 68.a člena ZDavP-2G je treba razlagati na ustavno
skladen način, kar pomeni, da ne more več obstajati pravica do
odmere davka za tista leta za nazaj, ko je ta pravica že ugasnila
oziroma zastarala. Taka razlaga bi bila namreč v nasprotju s
prepovedjo povratne veljave pravnih aktov, ki ga določa 155. člen
URS, kjer je v prvem odstavku določeno, da zakoni, drugi predpisi
in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj oziroma lahko samo
zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinke za nazaj,
vendar to le v primeru, če to hkrati zahteva javna korist in če se
s tem ne posega v pridobljene pravice. Torej je potrebno tretji
odstavek 68.a člena ZDavP-2 razlagati tako, da ima lahko učinek
samo za naprej in se ne more nanašati na pravico davčnega organa do
odmere davka za tista leta za nazaj, ko je ta pravica zaradi
zastaranja že enkrat ugasnila. Taka razlaga, ki bi omogočila
ponovno »oživitev« pravice do odmere davka, čeprav je prej ta
pravica že zastarala, bi bila v nasprotju z načeli pravne države,
konkretno v nasprotju z načelom pravne varnosti in zaupanja v pravo
(2. člen Ustave RS).
11. V zvezi z navedeno
problematiko se tako sodišče pridružuje stališču dr. Janeza
Čebulja, nekdanjega ustavnega sodnika v prispevku z naslovom
Neustavna razlaga in uporaba 68.a člena ZDavP-2 ter določb o
zastaranju v finančnih preiskavah (Pravna praksa št. 19/2015 z dne
14. 5. 2015). V njem bivši ustavni sodnik opozarja na to, da je iz
besedila 25. člena ZDavP-2G »mogoče z ustaljenimi metodami razlage
prava ugotoviti namen zakonodajalca, da se določbe 68.a člena
ZDavP-2 (zlasti njegov tretji odstavek) ne morejo razlagati in
uporabljati tako, da bi za nazaj (torej retroaktivno) podaljšal
zastaralni rok, kot je veljal v času do uveljavitve 68.a člena
ZDavP-2 in ob njegovi uveljavitvi«. Nadalje navaja, da je sicer
res, »da bi tretji odstavek 68.a člena lahko pomenil specialno
določbo v razmerju do določbe prvega odstavka 125. člena ZDavP-2,
vendar pa se zaradi tega ne more uporabljati tako, da bi lahko v
primerih odmere davkov od nenapovedanih dohodkov izključil uporabo
petletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 125. člena ZDavP-2
za čas pred uveljavitvijo 68.a člena (to je pred 1. januarjem
2014). Na podlagi tretjega odstavka 68.a člena se lahko zastaralni
rok iz prvega odstavka 125. člena podaljša le pri 1. januarja 2014
še ne zastaranih obveznostih. /…/ Povratno veljavo (retroaktivnost)
zakona po 155. členu Ustave lahko določi samo zakonodajalec z
zakonom, pri čemer mora izrecno določiti, katere njegove določbe
imajo učinek za nazaj. Zakonodajalec tega v prehodnih določbah
ZDavP-2 ni storil«. Sodišče se tudi strinja z ustavno – skladno
razlago, da »če zakonska določba (ali pa razlaga ali uporaba
zakonske določbe) poseže v zastaranje tako, da po nastopu
zastaranja podaljša zastaralni rok, je to poseg v pridobljeno
pravico«. Tak poseg v ustavno pravico je dopusten, če prestane test
sorazmernosti, še pred tem pa je treba opraviti test legitimnosti.
Avtor utemeljeno opozarja, da iz zakonodajnega gradiva v postopku
sprejemanja ZDavP-2G, s katerim je bil uzakonjen 68.a člen ZDavP-2,
tak legitimni razlog oziroma javna korist nista
razvidna.
12. Iz zgoraj navedenih razlogov
sodišče ne more slediti razlagi tožene stranke v drugostopenjski
odločbi, češ da ni prišlo do zastaranja pravice do odmere davka za
leto 2006, ker da je 68.a člen ZDavP-2 le podaljšal časovni razpon
zajema dejstev, ki so relevantna za odmero davka.
13. Iz navedenih razlogov je
torej prvostopenjski organ po mnenju sodišča napačno uporabil 68.a
člen ZDavP-2, ko gre za vprašanje zastaranja pravice do odmere
davka za leto 2006, zaradi česar je zaradi napačne uporabe tega
člena prišlo posledično tudi do napačne uporabe tretje alineje 78.
člena ZFU. Zaradi navedene napačne uporabe materialnega prava je
sodišče odločbo v izpodbijanem delu odpravilo in vrnilo zadevo v
tem delu prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Ker je
sodišče del odločbe odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega
prava, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. V
ponovljenem postopku je upravni organ vezan na pravno mnenje
sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki
se tičejo postopkov (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).
K točki II izreka:
14. Ker je bila zadeva
rešena na seji, je tožnik skladno s tretjim odstavkom 25. člena
upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov upravnega spora v
skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov
tožniku v upravnem sporu, ki v takem primeru določa, da se mu
priznajo stroški v višini 15 EUR.
Področje:
ZDavP-2