Iz sklopa – modula:
ZAKONODAJA/Ostalo/Finančni predpisi/ZUJF/ …
Odločba o ugotovitvi, da sta bila
193. člen in četrti odstavek 244. člena Zakona za uravnoteženje
javnih financ v neskladju z Ustavo
Številka odločbe: U-I-125/14-17
Uradni list RS, št. 16/15 (06.03.2015)
Člen 193 in četrti odstavek 244. člena Zakona za uravnoteženje
javnih financ (Uradni list RS, št. 40/12 in 105/12) sta bila v
neskladju z Ustavo.
O B R A Z L O Ž I T E V
A.
1. Upravno sodišče (v nadaljevanju predlagatelj) vlaga zahtevo za
oceno ustavnosti 193. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ
(v nadaljevanju ZUJF), ki določa davčno osnovo za odmero davka na
nepremično premoženje večje vrednosti. Izpodbija tudi celoten 244.
člen ZUJF, vendar iz navedb v zahtevi izhaja, da je sporen le
njegov četrti odstavek, ki določa davčno osnovo za odmero
navedenega davka v letu 2012. Predlagatelj pojasnjuje, da je na
podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o
Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno
besedilo in 109/12 – v nadaljevanju: ZUstS) prekinil postopek
odločanja o tožbi davčnega zavezanca v upravnem sporu zoper
Republiko Slovenijo zaradi odmere davka na nepremično premoženje
večje vrednosti. Navaja, da je Ustavno sodišče z odločbo št.
U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 (Uradni list RS, št. 22/14) ugotovilo,
da je Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin (Uradni list RS,
št. 50/06 in 87/11 – v nadaljevanju ZMVN) v neskladju z 22., 25. in
147. členom Ustave, kolikor se nanaša na množično vrednotenje
nepremičnin zaradi obdavčevanja nepremičnin. Ker izpodbijani
zakonski določbi kot davčno osnovo določata posplošeno tržno
vrednost nepremičnin, kot je ugotovljena z ZMVN, naj bi bili v
neskladju z 22., 25. in 147. členom Ustave tudi ti določbi.
2. Državni zbor na zahtevo odgovarja, da niso izpolnjene procesne
predpostavke za oceno ustavnosti izpodbijanih določb, ker naj
Ustavno sodišče "ne bi moglo odpraviti posledic morebitne
neustavnosti izpodbijane ureditve in s tem spremeniti pravnega
položaja posameznika".
3. Vlada meni, da zahteva predlagatelja ni utemeljena, in Ustavnemu
sodišču predlaga, naj jo zavrne. V odločbi št. U-I-313/13 naj
Ustavno sodišče ne bi oporekalo kakovosti in pravilnosti rezultatov
vrednotenja, torej posplošeni tržni vrednosti, temveč naj bi
oporekalo netransparentnosti sistema. Zato naj bi bilo odločitev
Ustavnega sodišča treba razumeti bolj v povezavi z očitano
nezmožnostjo preveritve pravilnosti izračuna posplošene tržne
vrednosti in predvsem z omejeno pritožbo na davčno osnovo iz 22.
člena Ustave. Vlada se sklicuje na 196. člen ZUJF, ki določa, da se
glede vprašanj postopka in pristojnosti davčnega organa, ki niso
določene s poglavjem o davku na nepremično premoženje večje
vrednosti, uporabljajo določbe predpisov, ki urejajo davčni
postopek oziroma davčno službo. V okviru teh pravil naj bi imeli
zavezanci možnost vložitve pritožbe na vse elemente določanja
davčne osnove. Vlada pojasnjuje, da bo odločbo Ustavnega sodišča
upoštevala tako, da bo pravila množičnega vrednotenja uredila z
zakonom, pri čemer v vsebino množičnega vrednotenja ne bo posegala.
To pomeni, da bodo (oziroma bi bili ob nespremenjenih tržnih
razmerah) tudi ob upoštevanju zahteve Ustavnega sodišča rezultati
množičnega vrednotenja lahko povsem enaki kot doslej. Ustavno
sodišče naj bi v odločbi poudarilo, da v okviru ustavnih načel ni
možno nasprotovati enotnemu pavšalnemu sistemu določanja davčne
osnove za namene premoženjskih davkov, in naj bi se strinjalo, da
je s takim sistemom mogoče zagotoviti enakopravnost in
primerljivost obdavčitve. Zato Vlada nasprotuje predlogu, da se v
še ne dokončanih pritožbenih postopkih zavezancem omogoči
dokazovanje vrednosti njihovih nepremičnin s posamično cenitvijo.
Po mnenju Vlade naj bi prav sistem množičnega vrednotenja
zagotavljal enako obravnavo.
4. Z odgovorom in mnenjem je Ustavno sodišče seznanilo tudi
predlagatelja, ki nanju ni odgovoril.
5. Ustavno sodišče je Upravno sodišče zaprosilo za podatke o
številu upravnih sporov zaradi odmere davka na nepremično
premoženje večje vrednosti, Finančno upravo Republike Slovenije pa
za podatke o številu vseh izdanih odločb o odmeri davka na
nepremično premoženje večje vrednosti in o številu že pravnomočnih
odločb o odmeri tega davka.
B.
6. Z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine (Uradni list RS,
št. 101/13 – v nadaljevanju: ZDavNepr) 1. januarja 2014 sta 193.
člen in četrti odstavek 244. člena ZUJF prenehala veljati (šesta
alineja 33. člena v zvezi s 34. členom ZDavNepr). V skladu s prvim
odstavkom 47. člena ZUstS Ustavno sodišče odloči o ustavnosti
zakona, ki v času vložitve zahteve ne velja več, le v primeru, če
niso bile odpravljene posledice njegove protiustavnosti. Glede na
to, da vlaga predlagatelj zahtevo v zvezi z odprtim sodnim
postopkom,[1]
v katerem mora Upravno sodišče izpodbijane določbe uporabiti pri
odločanju o tožbi v upravnem sporu zaradi posamične odmere davka na
nepremično premoženje večje vrednosti, je pogoj iz prvega odstavka
47. člena ZUstS izpolnjen.
7. Člen 193 ZUJF je določal davčno osnovo za davek na nepremično
premoženje večje vrednosti na naslednji način: "Davčna osnova je
seštevek posplošene tržne vrednosti nepremičnin v lasti istega
lastnika, ugotovljene s predpisi o množičnem vrednotenju
nepremičnin in pripisane nepremičninam v registru nepremičnin na
dan 1. januarja leta, za katerega se odmerja davek." Za prvo leto
uvedbe davka je davčno osnovo določal četrti odstavek 244. člena
ZUJF, ki se je glasil: "Ne glede na 193. člen tega zakona je v letu
2012 za določitev davčne osnove merodajna posplošena tržna vrednost
nepremičnin, ki je prvega dne v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem
je ta zakon uveljavljen, pripisana nepremičnini v registru
nepremičnin."
8. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-313/13 presodilo, da je
blanketna določba 5. člena ZDavNepr, ki se je pri določanju davčne
osnove za odmero davka na nepremičnine sklicevala na posplošeno
tržno vrednost nepremičnine iz ZMVN, v neskladju z 22., 25. in 147.
členom Ustave. Ugotovitev, da je način določanja davčne osnove za
odmero davka na nepremičnine protiustaven, je bila posledica
pomanjkljivosti zakonske ureditve v ZMVN. Zakonska ureditev modelov
in metod vrednotenja nepremičnin ni zadostila zahtevam načela
zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v
postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa
nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in
pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
9. Ker sta se 193. člen in četrti odstavek 244. člena ZUJF pri
določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje
večje vrednosti sklicevala na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče
ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo, sta iz razlogov, ki so
podrobneje navedeni v odločbi št. U-I-313/13, v neskladju z 22.,
25. in 147. členom Ustave tudi izpodbijani določbi.
C.
10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega
odstavka 47. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav
Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek
Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest
Petrič, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo
soglasno.
Številka odločbe: U-I-125/14-17
Datum: 19. 02. 2015
mag. Miroslav Mozetič l.r.
Predsednik