0. UVOD
DDV
je po svoji vsebini in obsegu zahtevna ter obsežna materija, navsezadnje tudi
dinamična materija, upoštevajoč nenehne spremembe Direktive Sveta 2006/112/ES
(posledično tudi določil ZDDV-1). Več kot 70 (!)
različnih »predpisov« je potrebno spremljati vsak dan, upoštevajoč hierarhijo
predpisov na področju DDV, dodaten utrip dinamičnosti pa daje tudi evropska
sodna praksa s področja DDV. Vsekakor ne gre zanemariti tudi davčne prakse v
postopkih davčnega nadzora, kjer davčni organ s svojimi aktivnostmi cca. 1/3
dodatno odmerjenih davčnih obveznosti ustvari prav na področju DDV, čeprav
le-ta ne predstavlja takšnega deleža v skupni masi davčnih prilivov v državni
proračun. V prevodu – napake na področju DDV so (še vedno) pogoste, obsežne in
finančno »boleče« za davčne zavezance.
Zaradi
vsega navedenega bomo kot prvi v Sloveniji v mesecu maju/juniju 2017 izvedli
kompleksno predstavitev in izobraževanje na področju DDV, ki bo zajemalo 4
tematske sklope (4 x 1 dan) pod naslovom Mali & Veliki DDV MARATON 2017.
Tako za »pokušino« predstavljamo na našem jubilejnem 20. davčnem srečanju le
utrinek vsake izmed tem, zasnovane na praktičnih primerih.
Pri
predstavitvi primerov so podane naslednje poenostavitve in uporabljeni pojmi:
·
kratice za
države oziroma davčne zavezance, sodelujoče v transakcijah (npr. SI = slovenski
davčni zavezanec z izdano identifikacijsko številko za namene DDV in s sedežem
v Sloveniji, DE = nemški davčni zavezanec z izdano identifikacijsko številko za
namene DDV in s sedežem v Nemčiji …);
·
vsi
izkazani primeri izhajajo iz predpostavke, da so obdavčene transakcije na
ozemlju Slovenije obremenjene z 22 % davčno stopnjo in da ima SI 100 % pravico
do odbitka DDV – razen, če je v predstavljenem primeru drugače izkazano;
·
SI izvaja
davčne obračune za namene DDV v mesečnih davčnih obdobjih.
1. UVODNO
SPOZNAVANJE DDV
Davčni
zavezanci lahko v sistemu DDV glede na strukturo transakcij opravljajo različne
transakcije, pri čemer se primarno sprašujemo, ali so ali niso opravljene
transakcije predmet davčne obravnave za namene DDV oziroma, ali sploh lahko
govorimo o transakcijah za namene DDV.
Skica
– prikaz strukture transakcij
Skladno z določili ZDDV-1 so
predmet DDV v Sloveniji opravljene transakcije na ozemlju Slovenije za plačilo.
Kdaj govorimo, da je določena transakcija opravljena za plačilo, nam je lahko v
pomoč tudi evropska sodna praksa s področja DDV, npr. sodba Sodišča EU v zadevi C-93/10, GFKL Financial Services
(Nemčija):
»[…] v okviru sistema DDV
obdavčljive transakcije predpostavljajo, da obstaja transakcija med strankami,
ki zajema določitev cene ali protivrednosti. Kadar je dejavnost izvajalca
izključno opravljanje storitev brez neposrednega nadomestila, davčna osnova ne
obstaja in te storitve torej niso zavezane plačilu DDV (glej sodbo z dne 29.
oktobra 2009 v zadevi Komisija proti Finski, C-246/08, ZOdl., str. I-10605,
točka 43).
V teh okoliščinah je storitev opravljena
»za plačilo« v smislu člena 2, točka 1, Šeste direktive in je tako obdavčljiva,
le če med izvajalcem in prejemnikom storitve obstaja pravno razmerje, v okviru
katerega se izmenjajo vzajemne dajatve oziroma storitve, pri čemer plačilo, ki
ga prejme izvajalec, pomeni dejansko protivrednost storitve, opravljene za
prejemnika […].
V skladu z ustaljeno sodno
prakso pojem »opravljanje storitev za plačilo« v smislu navedenega člena 2(1) predpostavlja
obstoj neposredne povezave med opravljeno storitvijo in nasprotno dajatvijo
[…]«
Seveda
Direktiva Sveta 2006/112/ES opredeljuje tudi, kdaj dobave blaga ali opravljanje
storitev štejemo kot obdavčljive transakcije, opravljene za plačilo, čeprav ni
prišlo do (primeroma) prodaje blaga ali storitve, kot npr. brezplačna uporaba
blaga, brezplačno opravljanje storitev v neposlovne namene, zadržanje blaga ob
prenehanju opravljanja dejavnosti itd.
Seznam
neobdavčljivih transakcij oziroma transakcij, dejanj, aktivnosti itd., ki se ne
štejejo za obdavčljive transakcije skladno z določili ZDDV-1 je dokaj obširen.
Mednje tako (lahko) vštevamo:
·
zamenjava
vračljive embalaže, če dobavitelj blaga evidentira navedeno zamenjavo le
evidenčno v skladu z uzancami o vračanju in prevzemanju vračljive embalaže – 7.
člen PZDDV;
·
zamenjava
blaga z drugim blagom iste vrste, enake količine, kvalitete, tehničnih
karakteristik, vrednosti … – 7. člen PZDDV;
·
prenos
podjetja ali dela podjetja – 8. člen PZDDV;
·
stvarni
vložki v osnovni kapital drugega davčnega zavezanca – 9. člen PZDDV;
·
zastava
stvari in ustanovitev zastavne pravice – 12. člen PZDDV;
·
odškodnina
– 13. člen PZDDV;
·
zamenjava
blaga v garancijskem roku – 14. člen PZDDV;
·
donacije
v »denarju« – 15. člen PZDDV;
·
članarine
(»pogojno«) – 16. člen PZDDV;
·
primanjkljaji
blaga – zaradi višje sile, dovoljeni kalo, razsip …, tatvina – 17. člen PZDDV;
·
prenos
blaga v drugo državo članico – 9. člen ZDDV-1 in 21. člen PZDDV (pod
»določenimi pogoji«);
·
brezplačno
opravljanje storitev v poslovne namene;
·
brezplačni
poslovni vzorci – 7. člen ZDDV-1;
·
darila
manjših vrednosti – 7. člen ZDDV-1 itd.
V
nadaljevanju podajamo samo nekaj zanimivejših opisov in/ali primerov v povezavi
z neobdavčljivimi transakcijami.
Odškodnine
Na
podlagi sodne prakse Sodišča EU prejetega zneska, katerega izključni namen je
odpraviti (gospodarsko) škodo, ne vštevamo med obdavčljive transakcije, ne
glede na to, kje je kraj opravljene transakcije (znotraj Unije). Tak znesek ne
predstavlja nadomestila (plačila) za nobeno opravljanje storitev ali dobavo
blaga v smislu 3. člena ZDDV-1, upoštevajoč tudi določila Direktive Sveta
2006/112/ES.
Pojem
»odškodnina« ni podrobneje opredeljen v ZDDV-1 ali PZDDV (le ta našteva nekaj
možnih primerov v praksi). V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU razlaga
pojma »odškodnina« ni odvisna od razlage na podlagi civilnega prava posamezne
države, temveč ga je treba po vsej Uniji razlagati in uporabljati enotno.
Določila različnih nacionalnih predpisov (npr. Obligacijskega zakonika) so nam
lahko le v (delno) pomoč pri opredelitvi navedenih pojmov, v kolikor niso v
nasprotju s pravom Unije oziroma Direktivo Sveta 2006/112/ES.
PRIMER
SI-1 je opravil SI-2 prevoz
blaga, pri prevozu je bilo poškodovano blago. SI-1 je SI-2 povrnil škodo za
poškodovano blago zaradi njegove manjše vrednosti.
Povrnitev škode zaradi manjše
vrednosti blaga ne predstavlja obdavčljive transakcije za namene DDV.
PRIMER
SI je naročil pri DE dobavo
določenega blaga, za zamudo pri dobavi blaga so bili dogovorjeni penali v
odstotkih vrednosti naročenega blaga glede na trajanje potencialne zamude pri
dobavi blaga. DE je zamujal z dobavo blaga, SI je DE bremenil za odškodnino v
višini dogovorjenih penalov.
Izplačilo dogovorjenih penalov
zaradi zamude pri dobavi blaga ne predstavlja obdavčljive transakcije za namene
DDV.
Zamenjava
blaga v garancijskem roku
Pri zamenjavi blaga v
garancijskem roku se DDV ne obračuna, v kolikor so izpolnjeni pogoji za
zamenjavo blaga skladno z garancijskimi pogoji, pri čemer kupec prejme ob
zamenjavi blago iste vrste, količine, tehničnih značilnosti, vrednosti itd.
PRIMER
SI je kupcu skladno z
garancijskimi pogoji zamenjal stol z drugim stolom iste vrste, trgovske
kvalitete, tehničnih značilnosti ter enake vrednosti (»zamenjava blaga,
evidentiranega pod isto kodo«).
Takšna zamenjava blaga v
garancijskem roku se ne šteje kot obdavčljiva transakcija.
PRIMER
SI je kupcu skladno z
garancijskimi pogoji zamenjal stol, vendar na zalogi nima več stola iste vrste,
trgovske kvalitete, tehničnih značilnosti, je pa stol enake vrednosti!
Takšna zamenjava blaga v
garancijskem roku se šteje kot obdavčljiva transakcija.
Vprašanje: Kako se evidentira tovrstna
zamenjava blaga v garancijskem roku? (blagovni dobropis, nov račun …)!
Posebnost: Po celotnem svetu, tako tudi
v Sloveniji, mnoge multinacionalke za svoje produkte ponujajo možnost
uveljavitve garancije (popravilo blaga v garancijskem roku, zamenjava blaga v
garancijskem roku, povrnitev kupnine itd.) kjerkoli oziroma pri distributerjih
v državi, kjer se prodajajo njihovi produkti. Tako se lahko dogodi, da bo
distributer v garancijskem roku zamenjal blago kupcu, čeprav blago ni bilo
kupljeno pri njemu oziroma preko njegove »verige«, pri čemer bo proizvajalec
distributerju povrnil »stroške« pokrivanja garancije. Seveda takšna zamenjava
blaga v garancijskem roku predstavlja normalno obdavčljivo transakcijo.
PRIMER
SI je kupcu skladno z
garancijskimi pogoji (»svetovna garancija«) opravil zamenjavo stola z drugim
stolom iste vrste, trgovske kvalitete, tehničnih značilnosti ter enake
vrednosti (»zamenjava blaga, evidentiranega pod isto kodo«), čeprav to blago ni
bilo kupljeno pri SI ali v njegovi »verigi«. Navedena zamenjava se šteje kot
brezplačna dobava blaga, opravljena za plačilo, v kolikor je SI pri nabavi tega
stola deloma ali v celoti uveljavil pravico do odbitka DDV (v kolikor SI tega
stola ne bo »zaračunal« z izdanim računom proizvajalcu – npr. DE).
Opozorilo: Za stroške dobavljenega stola
SI bremeni DE, navedena bremenitev predstavlja obdavčljivo transakcijo za
namene DDV – opravljanje storitev (upoštevaj predhodno dano predpostavko).
Seveda so možne različne variante reševanja tovrstnih zamenjav blaga (popravil
blaga itd.) v garancijskem roku.
Prenos
podjetja ali dela podjetja ter stvarni vložki
Kadar
govorimo o prenosu podjetja ali dela podjetja skladno z določili 10. in 17.
člena ZDDV-1, se šteje, da dobava blaga ali storitev ni bila opravljena! Pri
tem je nepomembno, ali gre za neodplačni ali odplačni prenos podjetja ali dela
podjetja. Navedeno velja tudi za stvarne vložke (naložbe) v osnovni kapital
druge gospodarske družbe.
Za
prenos podjetja ali dela podjetja skladno z določili ZDDV-1 morajo biti
kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:
·
prenos je
opravljen med dvema davčnima zavezancema;
·
prenos je
opravljen odplačno (npr. prodaja) ali neodplačno (stvarni vložek,
statusno pravne spremembe – oddelitev, pripojitev, spojitev …);
·
davčni
zavezanec – prevzemnik podjetja ali dela podjetja nadaljuje z opravljanjem
dejavnosti.
Pri neodplačnih prenosih
podjetja ali dela podjetja, kadar prihaja do statusno-pravnih sprememb na
podlagi določil ZGD-1 (pripojitve, spojitve, oddelitve itd.), se v praksi ne
dogajajo pogosto napake v povezavi z določili ZDDV-1 (subjekt, na katerega so
bila prenesena sredstva, se tako šteje za univerzalnega pravnega naslednika
subjekta, ki je prenesel sredstva). Pri odplačnih prenosih podjetja ali dela
podjetja pa prihaja v praksi do množice napak, čeprav se šteje »kupec« za
pravnega naslednika prodajalca, upoštevajoč seveda izključno in samo vidik DDV.
PRIMER
SI-1
je SI-2 prodal sončno elektrarno. SI-1 je prodajal električno energijo. SI-2 bo
nadaljeval z opravljanjem dejavnosti SI-1.
Prodaja
sončne elektrarne se ne šteje kot obdavčljiva transakcija za namene DDV.
PRIMER
SI-1
se je odločil za dezinvestiranje – prodal bo nekaj maloprodajnih trgovin z
obutvijo, maloprodajne trgovine ima v najemu. SI-1 je SI-2 prodal opremo in
zaloge obutve v treh trgovinah. SI-2 bo v istih trgovinah prodajal še naprej
obutev, kot je to doslej počel SI-1 (prav tako je podpisal najemne pogodbe za
navedene trgovine z lastnikom trgovine).
Prodaja
opreme in zalog blaga – obutve se ne šteje kot obdavčljiva transakcija za
namene DDV.
Glej
tudi sodbo Sodišča EU, zadeva C-444/10 z
dne 10.11.2011, C. Schriever (Nemčija).
SE NADALJUJE (na
Malem & Velikem DDV maratonu – tema 1)
2. DOBAVE BLAGA
IN DDV
Preprodaje
blaga znotraj Unije, kjer govorimo o (pravih in nepravih) trikotnih poslih,
verižnih poslih, pridobitvah blaga znotraj Unije, dobavah blaga, oproščenih
plačila DDV itd., predstavljajo eno izmed zahtevnejših opravil na področju DDV,
predvsem v povezavi z določitvijo kraja opravljene transakcije. Seveda se
vzporedno postavljajo – odpirajo tudi druga vprašanja v povezavi z
opredelitvijo plačnika DDV, nastankom obdavčljivega dogodka in obveznosti
obračuna DDV, načinom administrativne izpolnitve davčne obveznosti itd. Seveda
je potrebno na vsa navedena vprašanja odgovoriti na vsako opravljeno (prejeto
in/ali izvedeno) transakcijo v odvisnosti od tega, ali se v navedeni
transakciji nahajate v vlogi kupca ali dobavitelja blaga.
PRIMER – pravi trikotni posel
·
Izdan
račun FR – SI = za SI pridobitev blaga znotraj Unije, oproščena plačila DDV;
·
Izdan
račun SI – DE = za SI dobava blaga znotraj Unije, oproščena plačila DDV.
PRIMER
·
Izdan
račun FR – SI-1 = za SI-1 nakup blaga na ozemlju Francije, FR bi moral
obračunati francoski DDV SI-1;
·
Izdan
račun SI-1 – SI-2 = za SI-1 dobava blaga znotraj Unije, oproščena plačila DDV
(RP-O se izpolni v »Franciji«!);
·
Izdan
račun SI-1 – SI-2 = za SI-2 pridobitev blaga znotraj Unije.
Glej
tudi sodbo Sodišča EU, zadeva C-430/09 z dne
16.12.2010, ETH (Nizozemska).
PRIMER
· Izdan račun SI
– DE-1 = za SI dobava blaga na ozemlju Slovenije!
PRIMER
·
Izdan
račun FR – SI = za SI pridobitev blaga znotraj Unije. Kraj pridobitve je v
Nemčiji:
Þ
»Faza
1«: ker IT ni predložil SI nemške ID številke za DDV, se šteje, da je kraj
pridobitve v Nemčiji, pri čemer je SI dolžan izpolniti davčno obveznost v
Nemčiji;
Þ
»Faza
2«: v kolikor SI ne izpolni davčne obveznosti od pridobitve blaga v Nemčiji, se
šteje, da je kraj pridobitve blaga v Sloveniji in je dolžan obračunati
slovenski DDV od pridobitve;
Þ
»Faza
3«: ko nemški davčni organ »ugotovi« davčno utajo SI v Nemčiji, mu obračuna
nemški DDV od pridobljenega blaga. Takrat SI »stornira« opravljeno pridobitev v
Sloveniji.
·
Izdan
račun SI – IT = za SI dobava blaga na ozemlju Nemčije.
PRIMER – »en premik blaga, več transakcij«
·
Izdan
račun NL – SI = za SI nakup blaga na ozemlju Nemčije;
·
Izdan
račun SI – IT = za SI dobava blaga na ozemlju Nemčije.
SE NADALJUJE (na
Malem & Velikem DDV maratonu – tema 2)
3. OPRAVLJANJE
STORITEV IN DDV
Opredelitev
nastanka obdavčljivega dogodka in obveznosti obračuna DDV v povezavi z
opravljanjem storitev določa 33. člen ZDDV-1. Navedeno v bistvu pomeni, kdaj –
v katerem davčnem obdobju so davčni zavezanci dolžni izvedeno transakcijo
izkazati v davčnem obračunu za namene DDV, prav tako pa tudi izkazati
obračunani DDV, v kolikor transakcija ni oproščena plačila DDV. Nastanek
obveznosti obračuna DDV je v tesni korelaciji tudi z nastankom pravice do
odbitka DDV. Obdavčljivi dogodek in posledično tudi nastanek obveznosti
obračuna slovenskega DDV skladno z določili ZDDV-1 nastane le v primeru, če je
kraj opravljanja storitev na ozemlju Slovenije.
Storitve
so opravljene
Šteje
se, da je nastal obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV v trenutku, ko
je storitev opravljena.
PRIMER
SI-1 je opravil SI-2 storitev
davčnega svetovanja dne 28.03.2017. Kraj opravljanja storitev je v Sloveniji.
Šteje se, da je pri SI-1 nastal
obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV na dan 28.03.2017.
PRIMER
SI-1 je opravil SI-2 storitev
prevoza blaga v povezavi z izvozom blaga iz Unije 28.03.2017. Kraj opravljanja
storitev je v Sloveniji.
Šteje se, da je pri SI-1 nastal
obdavčljivi dogodek 28.03.2017, vendar je transakcija oproščena plačila DDV.
PRIMER
SI je opravil DE storitev
davčnega svetovanja dne 28.03.2017. Kraj opravljanja storitev je v Nemčiji.
Šteje se, da je nastal
obdavčljivi dogodek 28.03.2017. Ker je kraj opravljene storitve v Nemčiji, pri
SI ne nastopi obveznost obračuna DDV.
PRIMER
DE je opravil SI storitev
kratkoročnega oddajanja prevoznega sredstva v najem, vozilo je bilo predano na
razpolago SI v Sloveniji dne 28.03.2017. Kraj opravljanja storitev je v
Sloveniji.
Ker DE ni pridobil slovenske ID
številke za DDV in ni ravnal skladno z določili ZDDV-1, se šteje, da je plačnik
DDV za opravljeno storitev SI.
Šteje se, da je pri SI nastal
obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV na dan 28.03.2017.
PRIMER
DE je opravil SI storitev
davčnega svetovanja dne 28.03.2017. Kraj opravljanja storitev je v Sloveniji.
Šteje se, da je nastal
obdavčljivi dogodek 28.03.2017. Ker je kraj opravljene storitve v Sloveniji, je
pri SI nastopila obveznost obračuna DDV na dan 28.03.2017.
ZDDV-1
določa tudi posebnost glede skrajnega roka glede nastanka obveznosti obračuna
DDV (ne pa tudi glede nastanka obdavčljivega dogodka!), kadar je storitev
opravljena, vendar za opravljeno storitev ni bil izdan račun (do izteka
davčnega obdobja plačnika DDV!). Navedena »izjema« pa ne velja, kadar je
plačnik DDV SI na podlagi obrnjenega davčnega bremena za storitve, ki jih je
opravil davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, kraj opravljanja storitev
pa se določi na podlagi splošnega pravila, tj. prvega odstavka 25. člena
ZDDV-1.
PRIMER
SI-1 je opravil SI-2 storitev
davčnega svetovanja dne 28.03.2017. Kraj opravljanja storitev je v Sloveniji.
Račun za davčno svetovanje je bil izdan 04.04.2017.
Šteje se, da je pri SI-1 nastal
obdavčljivi dogodek na dan 28.03.2017, nastanek obveznosti obračuna DDV pa
najkasneje na dan 31.03.2017.
PRIMER
DE je opravil SI storitev
davčnega svetovanja dne 28.03.2017. Kraj opravljanja storitev je v Sloveniji.
DE je za opravljeno storitev davčnega svetovanja izdal račun »šele« 07.05.2017.
Šteje se, da je nastal
obdavčljivi dogodek 28.03.2017. Ker je kraj opravljene storitve v Sloveniji, je
pri SI nastopila obveznost obračuna DDV na dan 28.03.2017.
ZDDV-1
določa še eno posebnost v povezavi s storitvami, kadar je plačnik DDV SI na
podlagi obrnjenega davčnega bremena za storitve, ki jih je opravil davčni
zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, kraj opravljanja storitev pa se določi
na podlagi splošnega pravila, tj. prvega odstavka 25. člena ZDDV-1. Kadar se te
storitve neprekinjeno opravljajo v obdobju, daljšem od enega leta, pri čemer se
v tem obdobju ne izdajajo računi in ne vršijo plačila, se šteje, da nastane
obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV ob izteku vsakega koledarskega
leta.
PRIMER
DE zastopa SI kot odvetnik na
nemškem sodišču od 28.03.2017 naprej. Sodni spor bi naj bil rešen v roku treh
let, pogodbena partnerja se dogovorita, da bo SI poravnal odvetniške stroške ob
zaključku sodnega spora, upoštevajoč tudi »uspešnost« odvetnika, pri čemer se v
vsem vmesnem obdobju ne bodo izdajali računi ali vršila predplačila. Kraj opravljanja
storitev je v Sloveniji.
Šteje se, da je nastal (prvi)
obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV pri SI na dan 31.12.2017.
Sukcesivno
opravljanje storitev
Izvajalec
storitve in naročnik storitve se lahko za posamezne storitve dogovorita, da se
le-te obračunajo v določenih časovnih obdobjih, pri čemer se izdajajo zaporedni
računi in se vršijo zaporedna plačila. Ta časovna obdobja so odvisna od
sklenjenega dogovora (tedensko, mesečno, od datuma Xx do datuma Yy itd.),
vendar ta obdobja ne smejo biti daljša od enega leta. V takšnih primerih
nastane obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV na zadnji dan obdobja, na
katerega se opravljene transakcije nanašajo.
PRIMER
SI-1 je opravil SI-2 storitev
davčnega svetovanja. Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da se za opravljeno
davčno svetovanje izdajajo računi na podlagi obračuna za vsak koledarski mesec
posebej. Kraj opravljanja storitev je v Sloveniji.
Šteje se, da je pri SI-1 nastal
obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV za koledarski mesec marec na dan
31.03.2017.
PRIMER
DE opravlja za SI storitve
oglaševanja. Pogodbeni stranki sta se dogovorila, da se za opravljeno
oglaševanje izdajajo računi na podlagi obračuna za vsak koledarski mesec
posebej. Kraj opravljanja storitev je v Sloveniji.
Šteje se, da je nastal
obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV pri SI za koledarski mesec marec
na dan 31.03.2017.
PRIMER
SI-1 je oddal SI-2 v najem
poslovne prostore na ozemlju Slovenije, s strani pogodbenih strank je bila
davčnemu organu tudi predložena izjava skladno z določili 45. člena ZDDV-1.
Pogodbeni stranki sta se
dogovorili, da se za najemnino izdajajo računi na podlagi obračuna za kvartalna
obdobja koledarskega leta. Kraj opravljanja storitev je v Sloveniji.
Šteje se, da je pri SI-1 nastal
obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV za I. kvartal leta 2017 na dan
31.03.2017.
SE NADALJUJE (na
Malem & Velikem DDV maratonu – tema 3)
4. UMETNOST DDV
ADMINISTRIRANJA
»Alfa
in omega« DDV dokument v povezavi z administriranjem na področju DDV je račun.
V bistvu nam račun z njegovo obličnostjo, v kolikor je izdan skladno z določili
ZDDV-1, pove vse o nastali transakciji ter odgovarja na vsa vprašanja, ki se
začno z: kdo, komu, kaj, kdaj, koliko … Račun je (običajno) tudi temeljni
dokument, na podlagi katerega je zagotovljeno temeljno načelo sistema DDV, tj.
načelo nevtralnosti, saj služi kot »podlaga« za uveljavitev pravice do odbitka
DDV.
Direktiva
Sveta 2006/112/ES za vse države članice predpisuje osnovne elemente, katere
mora račun obvezno vsebovati. Račun, ki ni izdan skladno z zapisanimi pravili,
lahko predstavlja pravo »nočno moro«, ne glede na to, ali je davčni zavezanec
izdal račun za z njegove strani izvedeno transakcijo ali je prejel račun za
njemu izvedeno transakcijo. Vsekakor preseneča dejstvo, koliko davčnih
zavezancev s sedežem v drugih državah članicah ne izdaja račune skladno z
enotno zapisanimi pravili.
Šolski
primer, kako nerazumljivo (ali zahtevno) so lahko zapisana posamezna pravila na
področju DDV, ponazarja tudi 80.a člen ZDDV-1, ki opredeljuje, kdaj mora biti
(izdani/prejeti) račun izdan skladno z določili ZDDV-1.
80.a
člen ZDDV-1
(pravila
za izdajanje računov)
(1)
Za izdajanje računov veljajo pravila po tem zakonu, če se račun nanaša na
dobave blaga in storitev, za katere se v skladu z določbami IV. poglavja tega
zakona šteje, da so opravljene v Sloveniji.
(2)
Če dobavitelj nima sedeža oziroma stalne poslovne enote v Sloveniji oziroma če
njegova stalna poslovna enota, ki jo ima v Sloveniji ne sodeluje pri dobavi,
opravi pa dobavo blaga in storitev, za katere se v skladu z določbami IV.
poglavja tega zakona šteje, da so opravljene v Sloveniji, osebi, ki mora kot
prejemnik v skladu s 76. členom tega zakona plačati DDV, se ne glede na
prejšnji odstavek za izdajanje računov glede teh dobav uporabljajo pravila, ki
veljajo v državi članici, v kateri ima dobavitelj sedež svoje dejavnosti ali
stalno poslovno enoto, iz katere je dobava opravljena, oziroma če takšnega
sedeža dejavnosti ali stalne poslovne enote ni, v državi članici, v kateri ima
stalno ali običajno prebivališče. Če v primeru iz tega odstavka račun izda
prejemnik (samofakturiranje), se uporabi prvi odstavek tega člena.
(3) Če ima dobavitelj sedež svoje
dejavnosti ali stalno poslovno enoto, iz katere je dobava opravljena, oziroma
če takšnega sedeža dejavnosti ali stalne poslovne enote ni, stalno ali običajno
prebivališče v Sloveniji in opravi dobavo blaga in storitev, za katere v skladu
z določbami IV. poglavja tega zakona šteje, da ni opravljena v Uniji, se za
izdajanje računov glede teh dobav uporabljajo pravila v skladu s tem zakonom.
Večino
zapisanih pravil, kdaj je dolžan SI izdati račun skladno z določili ZDDV-1, je
mogoče strniti v naslednji kratek stavek:
»SI
je dolžan izdati račun skladno z določili ZDDV-1 vedno, razen kadar je dolžan
za opravljeno transakcijo izpolniti davčno obveznost v drugi državi članici!«
PRIMER
SI-1 je opravil SI-2 storitev
oglaševanja. SI-1 je dolžan izdati račun skladno z določili ZDDV-1.
PRIMER
SI je opravil DE dobavo blaga
iz Slovenije v Nemčijo. SI je dolžan izdati račun skladno z določili ZDDV-1.
PRIMER
SI je opravil DE storitev
oglaševanja. SI je dolžan izdati račun skladno z določili ZDDV-1.
PRIMER
SI je opravil izvoz blaga iz
Unije. SI je dolžan izdati račun skladno z določili ZDDV-1.
PRIMER
SI je kupil blago v Srbiji in
ga prodal na ozemlju Srbije. SI je dolžan izdati račun skladno z določili
ZDDV-1.
Opozorilo: Seveda mora v tem primeru SI
upoštevati tudi določila glede izstavljanja računov skladno z določili »tretje
države«, na ozemlju katere je opravil obdavčljivo transakcijo.
PRIMER
SI je opravil gradbeno storitev
na ozemlju Avstrije. V kolikor se SI šteje za plačnika DDV na ozemlju Avstrije,
je dolžan izdati račun skladno z določili avstrijskega nacionalnega predpisa s
področja DDV.
Opozorilo: V kolikor SI za opravljeno
transakcijo ni dolžan izpolniti davčne obveznosti na ozemlju Avstrije (se ne
šteje za plačnika DDV v Avstriji), je dolžan izdati račun skladno z določili
ZDDV-1.
Analogno
je tako mogoče vzpostaviti / povzeti večino zapisanih pravil, ki veljajo za
davčne zavezance, ki nimajo sedeža v Sloveniji:
»Davčni
zavezanec, ki nima sedeža v Slovenji, je dolžan za opravljeno transakcijo vedno
izdati račun skladno z določili ZDDV-1, kadar se šteje za plačnika DDV v
Sloveniji.«
PRIMER
DE je opravil SI storitev
oglaševanja. DE ni dolžan izdati računa skladno z določili ZDDV-1.
Opozorilo: Seveda mora račun po svoji
vsebini vsebovati vse ustrezne podatke, na podlagi katerih lahko odgovorimo na
vprašanja »kdo, komu, kaj, kdaj, koliko …«, da lahko račun opredelimo kot
verodostojno knjigovodsko listino.
Obdavčljivi
dogodek in obveznost obračuna DDV nastaneta ne glede na to, ali je za izvedeno
transakcijo bil ali ni bil izdan račun, kot to določajo pravila ZDDV-1. Ne
glede na navedeno pa je za določene primere tudi predpisana »ročnost«, do kdaj
je potrebno najkasneje izdati račun. Maksimalni (skrajni) rok za izdajo računov
so predpisani za:
·
dobave
blaga znotraj Unije, oproščene plačila DDV skladno z določili 46. člena ZDDV-1.
Skrajni rok za izstavitev računa je najkasneje 15. dan v mesecu, ki sledi
mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek;
PRIMER
SI je opravil DE dobavo blaga,
oproščeno plačila DDV skladno z določili 46. člena ZDDV-1. Obdavčljivi dogodek
je nastal 17.03.2017. SI je dolžan izdati račun najkasneje do 15.04.2017.
·
opravljene
storitve v drugo državo članico, kadar je plačnik DDV prejemnik storitve na
podlagi 196. člena Direktive Sveta 2006/112/ES. Skrajni rok za izstavitev
računa je najkasneje 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane
obdavčljivi dogodek;
PRIMER
SI je opravil DE storitev
davčnega svetovanja. Obdavčljivi dogodek je nastal 22.03.2017. SI je dolžan
izdati račun najkasneje do 15.04.2017.
·
za dobave
blaga in opravljene storitve, ki so bile opravljene pred prehodom iz splošne na
posebno ureditev za male davčne zavezance. Skrajni rok za izstavitev računa je
do izteka roka za predložitev obračuna DDV za davčno obdobje, za katero se še
sestavlja obračun DDV;
PRIMER
SI je 22.03.2017 prešel iz
splošne ureditve na posebno ureditev za male davčne zavezance (22.03.2017 se je
»deidentificiral« za namene DDV). SI je dolžan za mesec marec 2017 oddati DDV
obračun najkasneje zadnji delovni dan v mesecu aprilu, tj. do 28.04.2017.
SI
je dolžan izdati račun za vse transakcije, ki so bile opravljene do vključno
21.03.2017, najkasneje do 28.04.2017.
·
za dobave
blaga in opravljene storitve, ki so bile opravljene pred prehodom iz posebne ureditve
(mali davčni zavezanci) na splošno ureditev (identifikacija za namene DDV).
Skrajni rok za izstavitev računa je zadnji dan meseca, ki sledi mesecu, v
katerem je bil opravljen prehod.
PRIMER
SI-mali je 22.03.2017 prešel iz
posebne ureditve za male davčne zavezance na splošno ureditev (22.03.2017 se je
»identificiral« za namene DDV).
SI
je dolžan izdati račun za vse transakcije, ki so bile opravljene do vključno
21.03.2017, najkasneje do 30.04.2017.
SE NADALJUJE (na
Malem & Velikem DDV maratonu – tema 4)